Pozdravljeni v oddaji Frequenza della Scienza na 89.3 MHz, ki danes izjemoma zaseda večerni eter pete marčeve srede. V naslednji uri boste lahko prisluhnili posebni ediciji oddaje, ki jo tokrat posvečamo reportaži dogodka, imenovanega Teden možganov.

Teden možganov je serija predavanj in spremljajočih dogodkov, ki ga vsako leto po večjih mestih v Sloveniji za laično javnost orga​nizira slovensko društvo za nevroznanost Sinapsa. Osrednja povezovalna tema letošnjih predavanj se je glasila Spektri normalnosti oziroma norosti. Tako smo se gibali po spektrih, ki se nanašajo na stanje in odnose, ki jih naša zgodovinsko pogojena družba zajema pod pojmi normalnosti, bolezni,  zavesti, norosti, zdravja, zločina. Poslušali smo o shizofreniji ter vplivu genetike, okolja in psihoaktivnih substanc na pojav psihoze, dotaknili pa smo se tudi pojma duše ter mističnosti.

Za pojasnilo, na kaj se nanaša spekter normalnega oziroma nenormalnega, prisluhnimo koščku prvega ponedeljkovega predavanja doktorja Blaža Koritnika z Nevrološke klinike v Ljubljani:

Koritnik: “Zdej, kaj pa je sploh ta spekter normalnega oziroma nenormalnega … ”

Tudi v ostalih ponedeljkovih predavanjih smo lahko veliko slišali o tem, kako smo si ljudje podobni v naši nenormalnosti ter različni v naši normalnosti. Kako predalčkanje ljudi v skupine ne pove dosti o človekovem življenju ter zakaj normalno in empirično pogosto ne gresta skupaj.

Še najbolj gre na tem mestu izpostaviti predavanje doktorja Bojana Dekleve, ki je v svojem razmišljanju povzel ideje francoskega filozofa Georgesa Canguilhema. Slednji je bil kritičen zlasti do strokovnega dojemanja konceptov normalnega in patološkega, kjer je bilo patološko oziroma nenormalno pojmovano kot odstopanje od nekega splošnega družbenega zdravja. V tem okviru je bilo normalno enačeno z normativnim, se pravi z ustrezanjem nekim normam, ki so bile družbeno določene, ponavadi s strani vladajočih razredov. Takšen model funkcionalizma je bil hitro sprejet s strani zgodnjih sociologov, ki so zagovarjali neko naravno harmoničnost družbe.

Nenormalno je bilo tako dojeto kot posledica zunanjega vdora škodljivega elementa v domnevno predpostavljeni naravni sistem, ki je povzročil sesutje prej urejenega sistema. Ali kot nam je podrobneje razložil profesor Dekleva:

Dekleva: “S takim modelom je združljiv tudi model infekcijskih bolezni ..."

Prilagajanju družbeno postavljenim normam Canguilhem zoperstavlja model, ki vključuje soustvarjanje ter odziv človeka na dane norme. Povedano na kratko: po Canguilhemu je za razumevanje normalnega in patološkega potrebno upoštevati vlogo človeka pri postavljanju teh norm. Ali še drugače: ni norm izven družbenih norm. Ni drugega od drugega, kot bi dejal Lacan. Kar seveda ne pomeni, da so enkrat postavljene norme za vedno veljavne in optimalne. Nasprotno: šele z razumevanjem človeške vloge v ustvarjanju norm se lahko premaknemo v smeri preseganja danih norm in ustvarjanja novih. V tem oziru se zdravje in bolezen ali normalnost in patološkost kažeta v povsem drugi luči. Kot Canguilhemovo misel povzame doktor Dekleva:

Dekleva: “Poudarja, da zdravje pomeni, da nisi pasivni prenašalec …”

Zdravje in nezdravje tako postaneta družbeno pogojena pojma. Nobenega od njiju ne moremo upoštevati izven družbenih določil, ki šele postavljajo mejo med normalnim in nenormalnim. V tem kontekstu si je možno predstavljati, da bi bila stanja, ki jih trenutno pojmujemo kot nenormalna, v drugačni družbi sprejeta kot normalna. Kot nadaljuje doktor Dekleva:

Dekleva: “To pomeni, da patološkega samega po sebi ni …”

Z rahlo ironijo lahko trdimo, da predavanja v naslednjih dneh Tedna možganov niso povsem zadostila kritičnim kriterijem, predstavljenim v ponedeljkovih predavanjih. Manj je bilo slišati o preizpraševanju družbenega konteksta, v katerem se bolezni pojavljajo, in več je bilo opisov raznih patoloških in nepatoloških stanj. Z nekaterimi manjšimi izjemami. Ostanite na valovih Radia Študent in prisluhnite, kaj je bilo možno slišati na sledečih predavanjih letošnjega Tedna možganov.    

V etru Radia Študent poslušate oddajo Frequenza della Scienza, v kateri poročamo o predavanjih iz Tedna možganov. Rdeča nit letošnjih predavanj se je navezovala na spektre normalnosti in nenormalnosti oziroma norosti. V prvem delu oddaje smo tako že lahko slišali, da je vsakokratna opredelitev normalnosti odvisna od družbeno postavljenih norm, ki so zgodovinsko pogojene.

V sredo pa so predavateljice in predavatelj predstavili slovenske in tuje raziskave aktualnih odkritij v nevroznanosti. Morebiti bodo nekatere izmed njih v prihodnosti vplivale na premike v družbeni percepciji normalnosti oziroma norosti.  

Prva predavateljica, doktorica Renata Salecl, je tako premišljevala o mestu nevrologije in genetike v pravnem sistemu ter širše o vlogi naravoslovnih znanosti v razlagah psiholoških in družbenih pojavov. Za prvo ilustracijo si je izbrala primer Ulrike Meinhof, ustanoviteljice radikalne militantne Frakcije rdeče armade. Njeno ekstremno politično pozicijo se včasih poskuša razlagati z omembo možganske operacije. V avtopsiji se je namreč pokazalo, da ji je sicer uspešna odstranitev ciste v možganih poškodovala predel možganov blizu amigdale - možganske strukture, povezane s čustvovanjem in odločanjem.

Primerov na sodišču, kjer se na pomoč pokliče nevrologinje in nevrologe je mnogo. Še več kot v kazenskem, naj bi se strokovna mnenja iskalo v civilnem pravu, kjer se na primer ljudje poskušajo izogniti finančni odgovornosti z razlago, da so na njihovo ravnanje vplivala zdravila. Vendar Salecl opozarja, da mediji ustvarjajo vtis vsemogočnosti tehnik preučevanja možganov in genetskega materiala, hkrati pa tudi sami dojemamo naštete strokovnjakinje in strokovnjake kot avtoritete.

Salecl: “Zagata prevelikega optimizma …”

Pri tem lahko dodamo, da poleg poznavalk in poznavalcev izjave, povezane z nevrološkim dogajanjem ali genetiko, podajajo tudi nestrokovnjaki, katerih interpretacija pa ima lahko še bolj oprijemljive, na primer pravne posledice. Salecl je omenila primer morilca Jeffreyja Landrigana, ki se je na sodišču poskusil sklicevati na genetsko predispozicijo za kriminalno vedenje, ker je bil sin obsojenega morilca in uživalke drog.

Pri taki pavšalni obravnavi fiziološkega dogajanja v možganih pa razlage v resnici tudi pišočemu naravoslovcu ne zvenijo bistveno drugače od psihoanalitske interpretacije, ki jo je kot alternativno ponudila Renata Salecl. Se pač zgodi, da zaradi duha časa tako izvrševalci zakona kot posamezne žrtve dajejo večjo veljavo mehanicističnim razlagam človekovega vedenja. Vendar doktorica Salecl opozarja, da gre lahko pri tem za nadomeščanje pravega razmisleka s preveč poenostavljenimi modeli človekovega življenja, ali pa celo za poskus njegove večje kontrole.

Salecl: “Vse bolj smo v sodobni družbi nagnjeni …”

Ob upoštevanju vse kompleksnosti tehnik slikovne obdelave v nevroznanosti, kot je denimo tudi funkcionalna magnetna resonanca, ne smemo pozabiti, da med dejanskim fiziološkim dogajanjem in rezultatom meritve posredujeta naša interpretacija in teoretski okvir. Salecl navaja Huxleya:

Salecl: “Aldous Huxley je nekoč dejal …”

Naslednja predavateljica, doktorica medicine Kaja Kolmančič, je predstavila uporabo in princip delovanja fokusiranega ultrazvoka v nevrokirurgiji. Fokusiran ultrazvok ni namenjen slikanju, ampak vplivanju na tkivo. Na manjšem območju zbran ultrazvok v tkivu ustvarja tlačne razlike, s tem pa zviša tudi temperaturo dela tkiva in ga, denimo v primeru zdravljenja Parkinsonove bolezni, uniči. Fokusiran ultrazvok bi lahko bil uporaben še za premostitev krvno-možganske pregrade, kar bi lahko olajšalo prehajanje zdravil v možgane, pa tudi za spreminjanje aktivnosti dela nevronskega tkiva.

Osrednje sredino predavanje, tako s stališča trajanja kot poguma pri izbiri teme, je pripadlo strokovnemu sodelavcu Nevrološke klinike Juriju Dreu. Z lucidnimi primerami iz vsakodnevnega življenja, pa tudi astrofizike, mu je uspelo jasno obravnavati filozofsko zahtevno vprašanje zavesti, ki ga je povezal z vprašanjem o tem, kaj je duša.

Začel je s predstavitvijo projekta Blue Brain Project, ki je poskus biološko realistične simulacije koščka podganjih možganov. Vprašanje o zavesti, ki jo poskuša raziskovati švicarski projekt, je Dreo povezal z vprašanjem duše. Dušo je za potrebe svojega predavanja definiral kot vse pojave, ki jih ni možno razložiti v okviru bioloških, kemijskih in fizikalnih modelov.

Če je z domnevnimi pozitivnimi dokazi za obstoj duše prepričljivo pometel s ponudbo alternativnih ali raje prevladujočih nevroznanstvenih razlag, pa je Dreo tudi priznal, da na težka vprašanja o zavesti še nimamo odgovorov.

Dreo: “Imamo pa še en kup drugih argumentov …”

Namesto tega sklicevanja ad ignorantiam bi bile bolj dobrodošle napovedi pojavov, ki bi jih lahko razložili s konstruktom duše, ne pa tudi z nevroznanstvenimi koncepti. A ravno zaradi primanjkljaja preverljivih hipotez, ki bi izhajale iz metafizičnega razmišljanja o duši, Dreo zaključi, da je pojem duše znanstveno neuporaben.

Dreo: “Moderna nevroznanost ne potrebuje …

Pa vendar se lahko ustavimo še pri vprašanju emergence oziroma pojavitve. Pojavitev je Dreo omenil v dveh kontekstih. Eden je bil zgodovinsko vprašanje vitalizma o tem, kako se živa bitja razlikujejo od neživih in kaj je bistvo življenja. Drug, še vedno aktualen problem, pa je vprašanje pojavitve zavesti iz na nevrone in druge biološke enote ter procese zreduciranih možganov.

Poleg primera simuliranega koščka podganjih možganov je Dreo omenil tudi zgodbo Ann Druyan. Del zapisa njenega EEG signala, torej električnega dogajanja v možganih, je namreč shranjen na Voyagerju, plovilu, ki se vztrajno oddaljuje od našega Osončja. Primer je zgovoren, saj nas naravno vodi v naslednje vprašanje. Kakšen je smisel zapuščine človeštva, poslane v vesolje, če je morda nikoli ne bo nihče prestregel. Lahko tem informacijam ob odsotnosti prejemnika sploh rečemo sporočilo?

Podobno vprašanje si lahko zastavimo tudi na Zemlji. Ko v prostor pošljemo valovanje zraka, ki je posledica gibanja ust in glasilk, ki je prav tako posledica akcijskih potencialov v naših nevronih, mora, da ima tak zvok kakšen pomen, obstajati nekdo, ki te dražljaje interpretira. Enako velja za zgoraj omenjeno raziskovanje dela podganjih možganov. To vnašanje simbolnega pomena v fizikalne dražljaje ali strojno kodo zahteva najmanj teorijo informacije, verjetno pa poleg tega še kakšno znanje. Tako kaže, da je pri preučevanju duše, ki je po Dreovi delovni definiciji ni možno razložiti v okviru obstoječih bioloških, kemijskih ali fizikalnih modelov, vendarle prostor še za kaj drugega kot le naravoslovne znanosti.

V drugem delu so se zvrstila še tri predavanja. Tako je doktorica Metka Ravnik Glavač predstavila izsledke raziskave o vplivu različnih tehnik meditacije na epigenetske spremembe DNK. O mehanizmih epigeneteike smo sicer govorili že v januarski oddaji Frequenza della Scienza.

Doktorica Maja Bresjanac pa je skeptično predstavila medijsko odmevno napoved italijanskega nevrokirurga Sergia Canavera, ki namerava v letu 2017 izvesti prvo presaditev človeške glave. Združitev dveh različnih delov hrbtenjače je vprašljiva, strokovno preverjene in prepričljive demonstracije pa ni bilo niti na živalskih modelih. Kot zadnjemu smo lahko v sredo prisluhnili predavanju doktorice medicine Mare Popović, ki je predstavila medijsko odmevne izsledke o povezavi med virusom zika in mikrocefalijo.

Četrti dan je ekipa Znanstvene redakcije predavanjem prisluhnila v Ljubljani in Novem mestu. V Ljubljani so na prvem delu predavanj člani društva Sinapsa uprizorili prizore iz življenja ljudi z raznimi duševnimi motnjami. S tem so občinstvu omogočili vpogled, kako izgleda življenje oseb z avtistično motnjo, shizofrenijo in bipolarno motnjo. Po koncu predstavitev pa so se nadaljevala predavanja, tokrat o psihedelični izkušnji ter občutku tesnobe pri duševnih motnjah.

Kot uporabno sredstvo za raziskovanje psihotičnih stanj v ospredje namreč ponovno prihajajo psihedeliki. Nekoč priljubljeni v psiholoških raziskavah kot sredstvo za vzpodbujanje kratkotrajne psihoze, so v obdobju po šestdesetih letih izginili iz znanstvenih raziskav. Danes se zdi, da se njihova uporaba v znanstvene namene zopet vrača.

Bolj kot zaradi vidnih halucinacij ter drugih blodenj, ki jih človek doživi pod vplivom psihedeličnih drog, se zanimivost psihedelikov kaže v njihovi zmožnosti odpiranja nezavednih področij človeške duše. V treznem stanju namreč zavest omejuje količino informacij, ki jih zaznavamo iz okolja ter naše notranjosti.

Pod vplivom psihedelikov pa restriktivna vloga zavesti za nekaj časa popusti. Na dan privrejo potlačena čustva, daljni spomini ter druge vsebine, ki se v treznem stanju večinoma nahajajo v podzavesti. Psihedelično izkušnjo nam je na četrtkovih predavanjih Tedna možganov razložila psihoterapevtka Mina Paš:

Paš: ”Zdej sama beseda psihadelik je že sama po sebi zanimiva …”

V psihedelični izkušnji privre na dan, kar v treznem stanju večinoma zadržimo izven zavesti. Izkušnja je lahko tako blažena kot neznosna, a kar je pri tem pomembno, je, da nam pride prej nedostopna vsebina ponovno v roke. To nam da možnost, da se soočimo z njo in jo na novo interpretiramo. Podoben proces se dogaja v psihoterapevtski izkušnji, kar nam je podrobneje razložila Mina Paš:

Paš: “Dejstvo je, da ena izmed stvari …”

Iz psihedelične izkušnje se vrnemo nazaj v trezno stanje nekaj ur po zaužitju droge. Naslednji dan lahko normalno nadaljujemo z vsakodnevnimi opravili, saj zavest ponovno opravlja svojo nalogo preprečevanja vdora podzavesti.

A kaj, če vdora podzavesti ter drugih nezavednih misli ne bi zmogli ustavljati, preden te vdrejo v našo zavest? Kaj če sami ne bi zmogli nadzorovati vsiljivih misli, ki jih sicer doživlja vsak od nas, a jih lahko nadzorujemo do te mere, da lahko normalno opravljamo vsakodnevne naloge? Tako stanje bi bilo podobno stanju, značilnemu za osebe s psihozo, kot nam je v nadaljevanju predaval doktor Borut Škodlar s Psihiatrične klinike v Ljubljani.    

Škodlar: ”Ta občutek recimo ko zdajle, ko stojim pred vami …”

Večino časa stvari počnemo mehanično, skoraj avtomatsko, z nekim zaupanjem v samoumnevnost naših dejanj. Izguba distance, ki jo ohranjamo do vsakodnevnih opravil, privede do občutkov pretirane odgovornosti in tesnobe.  

Škodlar: “To, da lahko se mal zdaj si rečem …”

Nekatere duševne motnje se da uspešno zdraviti. Včasih zadostuje že samo en obisk pri psihiatru. Nekaterih stanj pa se tudi ob pomoči ne zmoremo znebiti. Edina rešitev, ki se nam ponuja, je, da se naučimo živeti z našo boleznijo. Od tod tudi dvojni pomen naslova letošnjega Tedna možganov. Morda ne moremo določiti, kaj normalno sploh je, zaradi tega pa lahko spekter normalnosti vključuje tudi drugačna duševna stanja. Normalno je v tem primeru okvir, skozi katerega moramo doživljati naše življenje.

Pozdravljeni ponovno v oddaji Frequenza della Scienza, kjer še vedno govorimo o letošnjem Tednu možganov. Če smo se v preteklih minutah osredotočili na psihedelične izkušnje, boste sedaj izvedeli nekaj več o bolezni, ki povzroči pojav psihoze.

Eno izmed duševnih obolenj, ki se drži roba spektra normalnosti, je shizofrenija. Kljub stigmi, s katero morajo živeti bolniki, je to samo še ena kronična bolezen, ki jo imamo lahko ob ustreznem zdravljenju pod nadzorom. Pogled stroke sta v novomeškem hostlu Situla predstavila psihiater Peter Kapš in  psihologinja Jerica Radež. Živahno debato z vprašanji in razmišljanji laikov je dodatno popestrilo pogumno deljenje zgodb bolnikov in njihovih svojcev. O tem, kako težko je živeti s shizofrenijo, najbolje pričajo besede bolnice, ki je svojo bolezen opisala kot »trpljenje na meji znosnega«.

Shizofrenija je duševna motnja, ki se pojavi pri moških med 18. in 25. letom starosti, pri ženskah pa nekoliko kasneje, po 25. letu. Značilne so blodnje, vidne in slušne halucinacije, čustvena otopelost, pomanjkanje motivacije in motene izvršilne sposobnosti, kot je nadzorovanje vedenja. Čeprav ima shizofrenijo le eden od stotih ljudi, diagnoza v družbi še vedno vzbuja strah in nerazumevanje, predvsem zaradi nepoznavanja bolezni. Doktor Kapš najprej pojasni, kako psihiatri označijo nenormalnost v obnašanju.

Kapš: “Samo ena stvar ni dovolj …”

Diagnoza se navadno postavi po izbruhu akutne psihoze, temelji pa predvsem na poročilih svojcev. Posameznik se že nekaj časa pred akutno psihozo umika vase, je anksiozen in se izogiba stikom z ljudmi, opazne pa so tudi tako imenovane miselne zadrge, ko se oseba tekom pogovora naenkrat ustavi in obmolkne. Začetne znake bolezni še pred izbruhom akutne psihoze opiše doktor Kapš.

Kapš: “Običajno se začne z neko motnjo …”

Intelektualne sposobnosti posameznika so ohranjene, okrnjene pa so le njegove izvršilne funkcije, ki so v domeni prefrontalnega režnja možganov. Tako nekateri ob uspešnem zdravljenju kljub diagnozi shizofrenije zaključijo študij in se zaposlijo v svojem poklicu.

Z antipsihotiki poskušamo vzpostaviti nadzor nad boleznijo, sicer ta napreduje, kar se kaže v izbruhih psihoz in upadu kognitivnih funkcij. Klinični psihologi in psihologinje pa bolnikom pomagajo z različnimi psihoterapevtskimi postopki, kot sta denimo družinska sistemska terapija ter kognitivna vedenjska terapija. Še vedno sicer ni popolnoma jasno, kaj točno povzroči pojav shizofrenije, a zdi se, da pri tem sodeluje večje število genov in dejavnikov okolja.

Zdravljenje shizofrenije je prostovoljno, zato lahko pacient kadarkoli na lastno odgovornost prekine zdravljenje, razen če je odrejeno prisilno zdravljenje zaradi ogrožanja sebe in okolice. O neprimernosti ustanov, kot sta Dutovlje in Petrovo brdo, ki se nahajata v občinah Sežana in Tolmin, je preteklo že veliko besed.

S pojavom psihoze so povezane tudi druge duševne motnje, številne znanstvene študije pa so potrdile povezavo med marihuano in razvojem shizofrenije pri genetsko izpostavljenih posameznikih. Pojasnjuje psihologinja Jerica Radež:

Radež: “Je pa tudi ta dokazana povezanost …”

V zadnjih dvajsetih letih je zaradi ekonomsko-političnih sprememb vse večji poudarek na individualizmu, kar se kaže tudi kot nepripravljenost svojcev za sodelovanje pri zdravljenju duševnih bolnikov. Čeprav stigmi shizofrenikov botrujejo strah, sram in krivda, velja poudariti, da duševni bolniki za uspešno zdravljenje poleg psihološko-psihiatrične obravnave nujno potrebujejo podporo okolja, svojcev in ustrezno socialno mrežo.

Sklepno dejanje Tedna možganov je potekalo kot okrogla miza, na kateri so se psihiater Jurij Bon, profesor kognitivne znanosti Urban Kordeš ter profesor sociologije kulture Igor Škamperle pogovarjali o mističnih izkušnjah. Okroglo mizo je z odgovorom na vprašanje, kaj je mistično izkustvo in kako se razlikuje od doživljanja vere oziroma religije, odprl sociolog Škamperle:

Škamperle: “Vera s svojim čustvom, svojim …”

Vera oziroma religija vključuje prakse čaščenja in molitve, ki zajemajo širšo skupnost. Nasprotno pa mistična izkušnja zadeva doživetje posameznika ali posameznice.

Ob prebiranju ali poslušanju opisov mističnih izkustev, se marsikdaj odpirajo zanimive vzporednice s simptomi nekaterih danes že omenjenih bolezni. Tako je psihiater Jurij Bon izpostavil, da naj bi mistična izkušnja podobno kot psihotična povzročila občutek rušenja realnosti. Subjekt naj bi se ločil od svoje okolice in doživel zlitje, ki ga lahko spremlja občutek ekstaze, možna pa so tudi občutja nelagodja. Če torej predpostavimo obstoj misitčne izkušnje, je v znanstvenem smislu ključno vprašanje, ali jo je mogoče razločevati od bolezenskih stanj, denimo danes že omenjene psihoze:

Bon: “Ugotovili so, da se ne da ločiti ne glede na to …”

Jurij Bon je nadalje izpostavil, da je ena izmed razlik tudi v prehodnosti mističnega izkustva, medtem ko je pri psihozi težko doseči povratno točko stabilnosti in družbene funkcionalnosti. V sodobni medicini se mistična doživetja povečini povezujejo predvsem s temporalno epilepsijo in shizofrenijo.

Kot je v sredinem predavanju izpostavil že Jurij Dreo, pa je na tem mestu problematično pojmovanje in znanstveno raziskovanje tistega, kar imenujemo zavest. Misitčnim doživetjem, ki naj bi bila za povrh še neizrekljiva, se namreč ne moremo približati drugače kot na subjektivni, prvoosebni doživljajski način. Fizik in filozof Urban Kordeš je problematiziral način, na katerega v znanost vstopa raziskovanje doživljajev zavesti:

Kordeš: “Recimo dvajset let nazaj je bilo to še nedovoljeno …”

Pogovor o mističnih izkustvih je tako celovito zaokrožil letošnji Teden možganov. Ta je širši, zainteresirani javnosti s predavanji, delavnicami in predvajanimi filmi omogočil vpogled v različne vidike spektrov normalnosti oziroma norosti - tako družbenih, znanstvenih, medicinskih, kot tudi čisto špekulativnih človeških doživetij. A ob vseh vpogledih v stanja, v katerih se normalnost in nenormalnost kažeta, bi lahko rekli, da smo pogrešali neko jasnejšo koherentnost med predavanji v navezavi na naslovno temo normalnosti.

Kar pa nikakor ni posledica pomanjkanja znanstvene strokovnosti. Normalnost namreč ni nek trden, dobro osnovan pojem, temveč stalno nastaja in se spreminja. Vsaka ideološka in politična sprememba v družbi ter sprememba v paradigmi znotraj znanosti prispeva k vnovični postavitvi in opredelitvi, kaj normalno sploh je. Normalnost zaradi tega nima konkretnega srža, ki bi ga enkrat za vselej lahko zaobjeli z empiričnimi podatki. Naj na tej točki torej ne naredimo prenaglih zaključkov o tem, kaj ta srž je. Kar nam ostane je forma, v kateri se nam normalnost kaže, ter družbeni okvir, skozi katerega te forme opazujemo.  

Po tednu možganov so se o svoji normalnosti spraševali Andrea, Arne, Junoš in Teja. Urendikovala je Teja. Brala sta Rasto in Biga. Tehniciral je Luka.