Vpogled v kožo psihoterapevta
Pozdravljeni v oddaji Znanstvene redakcije Radia Študent Frequenza della Scienza. Prvo oddajo v novi sezoni bomo posvetili na mnogih poljih neurejenemu področju psihoterapije. Izvedeli boste, s kakšnimi težavami se srečujejo slovenski psihoterapevti, kako je potekal letošnji Kongres zakonskih in družinskih terapevtov ter s kakšnimi težavami se spopada delovna skupina, ki sestavlja nov Zakon o psihoterapiji. Čaka jo težka naloga združevanja interesov izvajalcev različnih smeri psihoterapije v enoten zakon, ki bo tako izvajalcem kot uporabnikom teh storitev nudil potrebno transparentnost.
10. oktobra vsako leto obeležujemo Svetovni dan duševnega zdravja, letos na temo duševnega zdravja na delovnem mestu. Večino naših odraslih življenj preživimo na delovnem mestu in nedvomno je prav naša izkušnja na delovnem mestu tista, ki močno vpliva na naše vsesplošno počutje. Statistika nakazuje, da podjetja, ki razumejo vpliv, ki ga ima duševno zdravje na dejansko zdravje in storilnost zaposlenih ter v skladu s tem implementirajo tudi potrebne iniciative, na terenu dejansko tudi vidijo rezultate. Negativno delovno okolje pa po drugi strani vodi do raznovrstnih psihosomatskih težav, zmanjšane storilnosti, zlorabe substanc, bolniške odsotnosti in tako dalje.
Med duševnimi motnjami, ki v tem kontekstu prednjačijo, sta depresija in anksioznost. Globalno naj bi za depresijo trpelo okoli 300 milijonov ljudi, z anksioznostjo pa se jih sooča okoli 260 milijonov. Pogosto motnji soobstajata. Statistike dokazujejo tudi, da se število predpisanih zdravil za take in podobne motnje povečuje. Za vpogled v stanje na terenu pri nas smo poprosili mag. Mirana Možino, psihiatra, sistemskega psihoterapevta, učne terapevta in supervizorja.
Kako prepoznamo znake težav pri sodelavcih ali pri sebi? Možina.
Možina razloži, kako se je potrebno z enkrat prepoznanimi znaki težav z duševnim zdravjem na delovnem mestu soočiti.
Seveda včasih reševanje težav na medosebni ravni ni dovolj. Takrat je pomembno, da se zaposleni oziroma njihovi nadrejeni zavedajo, da je možno težave reševati tudi s strokovnjaki.
Zaradi narave dela so nedvomno tudi psihoterapevti med tistimi, ki so izpostavljeni možnosti za razvoj takih in drugačnih duševnih stisk. Kako se s tem soočajo, pove Miran Možina.
Mislim, da smo psihoterapevti ...
Področje delovanja samih psihoterapevtov pa je seveda širše od naslavljanja težav odraslih. Po krajšem glasbenem premoru boste slišali, kako je potekal letošnji Kongres zakonskih in družinskih terapevtov, katerega glavna točka je bilo predavanje švicarske pedopsihiatrinje Nadie Bruschweiler Stern.
FUTURSKI - Pressure of Your Pressure
Dobrodošli nazaj na 89.3 MHz, kjer danes spoznavamo različna področja psihoterapije. Slišali smo že, kakšne psihosomatske težave zaposlenim prinašajo stresne in drugače neprimerne razmere na delovnem mestu. Sedaj pa bomo pozornost namenili letošnjemu Kongresu zakonskih in družinskih terapevtov, ki je 7. in 8. aprila potekal na Teološki fakulteti. Tema že 8. Kongresa je bila Otrok in mladostnik na prelomu novih spoznanj.
Psihoterapija je že zdavnaj presegla okvire prvotne psihoanalize, kot jo je začrtal avstrijski nevrolog Sigmund Freud. Psihoanaliza se ukvarja z razlago nezavednega oziroma podzavesti in določa faze psihoseksualnega razvoja ter na podlagi tega razlaga tako sanje kot različne odklone, patologije in psihološke obrambne mehanizme, kot sta regresija ali zanikanje.
Po drugi strani psihoterapija obsega različne pristope, ki temeljijo na interakciji med osebo in psihoterapevtom, z namenom razrešitve problematičnih vedenj, prepričanj, misli in čustev ter izboljšanja medosebnih odnosov in socialnih veščin. Psihoterapevti se med seboj precej razlikujejo po pristopih in metodah dela ter vodenju psihoterapevtskega odnosa. Poznamo denimo transakcijsko analizo, analitično, vedenjsko-kognitivno ter sistemsko psihoterapijo, kamor prištevamo tudi zakonske in družinske terapevte, ki so organizirali že omenjeni kongres.
Tako so v okviru dvodnevnega kongresa zakonski in družinski terapevti pripravili predavanja o različnih težavah, ki jih doživljajo otroci in mladostniki. Dotaknili so se vpliva zgodnjih travm na poznejše medosebne odnose in spolnih zlorab v otroštvu, vpliva partnerskega odnosa in ločitve staršev, vloge strokovnih delavcev v šoli, iskanja identitete pri mladostnikih, težav z odvisnostjo in sprememb, skozi katere morajo mladostniki ob vstopu v dijaški dom. Prav tako so predstavili delo psihoterapevtov v begunskem taborišču, o katerem bomo več povedali nekoliko kasneje.
Plenarno predavanje letošnjega kongresa psihoterapevtov je pripravila švicarska pedopsihiatrinja Nadia Bruschweiler Stern. Strokovnjakinja, ki tako rekoč orje ledino in postavlja standarde novemu pristopu k otroški psihologiji, je soproga pokojnega psihiatra Daniela Sterna. Skupaj sta preučevala duševni razvoj in obnašanje otroka od rojstva naprej.
Pokojni Daniel Stern je postavil svojo razvojno teorijo, v kateri pravi, da novorojenček ni zgolj majhno bitje, ki samo jé in spi, ampak se že od prvega vdiha začne razvijati v samostojno osebnost. Teorija, ki je črno na belem zapisana v Sternovi knjigi »The Interpersonal World of the Infant«, trdi, da na duševni razvoj otroka ne vplivajo samo genetika in kasnejše razvojne faze oziroma mejniki, na katere se je opiral »oče psihoanalize« Freud. Odgovornost, da se otrok razvije v celovito in zdravo osebnost, Stern prelaga predvsem na kvaliteto odnosa med skrbnikom in otrokom, ki se začne graditi že takoj po rojstvu.
Z drugačnim, poglobljenim dojemanjem otroka sta zakonca Stern izzvala freudovski analitični pristop, ki ga je njuna teorija na nek način prerasla. Sternova teorija si je pot do strokovne in širše javnosti utrla skozi film »Le bébé est une personne«, kar v prevodu pomeni »Dojenček je oseba«, revolucionarna psihološka razvojna teorija pa se je najprej uveljavila predvsem v frankofonskih državah. Kakšna je temeljna razlika med Sternovo in Freudovo teorijo, smo vprašali predsednico Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, Lucijo Hrovat:
Nosilka plenarnega predavanja se je tekom predstavitve osredotočila na svoje ugotovitve glede vzpostavitve dualnega odnosa, oziroma kot ga sama poimenuje, diade mati-otrok oziroma skrbnik-otrok. Sternova poudarja, da otrok od samega začetka potrebuje občutek povezanosti z osebo, ki je nenehno ob njem, in ki za otroka predstavlja nekakšen steber varnosti.
Pomembno raziskovalno polje predavateljice so tudi spremembe, s katerimi se ženska sooča v občutljivem obdobju nosečnosti in po porodu. To je čas, ko mora ženska redefinirati svoje vloge ženske, partnerke, hčerke in v isti nabor uvrstiti še novopridobljeno vlogo matere. Kot vsako obdobje večjih sprememb je tudi to obdobje zaznamovano z bolj ali manj burnimi notranjimi procesi, ki v določenih primerih lahko eskalirajo do depresije in drugih skrajnosti. Vlogo matere je avtorica skupaj s pokojnim soprogom Danielom Sternom opisala v knjigi The Birth of a Mother.
Kako torej poteka delo Nadie B. Stern v zasebni ženevski porodnišnici? Otroška psihiatrinja se običajno odzove na prošnjo staršev, ki kmalu po rojstvu zaznajo začetne težave v odnosu z novorojenčkom. Pogosto so to starši, ki so neizkušeni, se soočajo s težkimi razmerami in odnosi v družini, so do otroka prišli s pomočjo umetne oploditve, matere, ki so imele težaven porod, ali pa se jim je rodil na kakršenkoli način prizadet otrok.
Sternova si pri oceni stanja najprej pomaga z Brazeltonovo lestvico, ki je splošno uveljavljen postopek preverjanja odzivnosti in zdravja novorojenčka. Če se ta na vidne, zvočne in druge dražljaje odziva v skladu s pričakovanji, Sternova zaključi, da je novorojenček zdrav in se osredotoči na starše in njihovo prepoznavanje in tolmačenje signalov, ki jih oddaja otrok. Brazeltonovo lestvico nam pojasni Lucija Hrovat:
Na primer, zelo mi odzvanja primer …
Skozi leta prakse je tako Nadia B. Stern pomagala številnim staršem, ki so imeli težave z vzpostavljanjem začetnega stika z dojenčkom. Nekateri niso znali pridobiti njegove pozornosti, ali pa si niso znali razložiti njegove navidezne ignorance. Velikokrat problem predstavlja neutolažljiv jok dojenčka, ki mnoge starše spravlja v obup. Sternova s pasivnim opazovanjem dojenčka ali, kot to sama poimenuje, »wait-watch-wonder« tehniko spoznava, na kakšen način se otrok odziva in svoja opažanja posreduje staršem. Starši tako spremenijo dojemanje dojenčkovega, po njihovem nenavadnega obnašanja in z nekoliko spremenjenim pristopom na zadovoljstvo vseh udeležencev intervencije hitro in enostavno dosežejo ugodne spremembe.
Težko si je predstavljati, kako pomemben je prvi stik z otrokom in kakšne daljnosežne posledice ima lahko pomanjkanje razumevanja staršev za otrokovo obnašanje. Denimo na videz nedolžna opazka medicinskega osebja, da je dojenček »poreden«, ker preveč joka, ali da je »lenoba«, ker preveč spi, lahko za vedno spremeni pogled staršev na otroka.
Gostujoča pedopsihiatrinja je v svojem predavanju predstavila več primerov tovrstnih intervencij. Ključnega pomena je, da starši čim prej vzpostavijo tesen, pozitiven stik z otrokom, saj ta potrebuje njihovo bližino. Za pravilen duševni razvoj otroka so pomembni tako fizična bližina starša kot način govora in način, na katerega se starši odzivajo na otroka.
Sternova se je dotaknila tudi poporodne depresije, ki ne prizadene samo matere, temveč ima daljnosežne posledice tudi za otroka. »Still face experiment« je poskus, ki to jasno ponazarja. Če je mati ne glede na njegove težnje in potrebe dojenčka gledala z okamenelim, brezizraznim izrazom na obrazu, je to za otroka predstavljalo velik čustveni stres, ki ni povsem ponehal niti po prekinitvi poskusa. Lucija Hrovat je za poslušalce Radia Študent še enkrat opisala slavni eksperiment, ki ga je izvedla Nadia B. Stern:
Vem, da so začetki teorije o navezanosti …
Sternova opozarja, da ignoranca ali drugače neprimerno odzivanje skrbnikov zaradi depresije, druge duševne bolezni, negativnega odnosa do otroka, ali pa preprosto pomanjkanja znanja in izbranega vzgojnega stila za otroka predstavlja velik čustveni stres. Ta lahko vodi do razvoja obrambnih mehanizmov regresije in celo nastanka patoloških osebnostnih lastnosti oziroma osebnostnih motenj. Zato je po mnenju Nadie B. Stern zgodnja intervencija v odnosu skrbnik-otrok včasih nujno potrebna, če želimo preprečiti motnje v odnosu, ki vodijo v številne patologije. Hkrati pa Sternova izpostavlja, da se vložek staršev oziroma čas, ki ga namenijo vzgoji in sobivanju z otrokom, obrestuje ne samo z njegovim zdravim duševnim razvojem, temveč tudi s kognitivnim napredkom.
Čeprav so bili v ženevski porodnišnici sprva skeptični do uporabnosti in potrebnosti tovrstnih intervencij, delo Nadie B. Stern na področju otroške psihiatrije daje zelo pozitivne rezultate. Kot najboljše merilo se je izkazala hvaležnost in priznanje staršev, ki so imeli priložnost iz prve roke izkusiti uporabno plat terapevtske metode švicarske pedopsihiatrinje.
Uvedbe takšne prakse v slovenske porodnišnice najbrž še ni mogoče pričakovati. Kljub temu pa je na mestu premislek o odgovornosti in vplivu, ki ga imajo starši oziroma skrbniki na duševni razvoj otroka od samega začetka, ter o daljnosežnosti posledic različnih vzgojnih stilov. Sledi nekaj trenutkov glasbe, po njej pa se bomo preselili v grško begunsko taborišče, v katerem delujejo tudi slovenski psihoterapevti. Ostanite z nami v oddaji Frequenza della Scienza.
Pozdravljeni spet v oddaji Frequenza della Scienza na Radiu Študent, v kateri ste že lahko slišali nekaj misli ob prihajajočem Svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki pod žaromete letos postavlja duševno zdravje na delovnem mestu ter se spoznali z delom Nadie B. Stern, švicarske pedopsihiatrinje, katere prelomno delo je bilo letos domači publiki iz prve roke predstavljeno na 8. Kongresu zakonskih in družinskih terapevtov, ki je potekal na Teološki fakulteti.
V sklopu pravkar omenjenega Kongresa smo med številnimi temami, ki so se osredotočale v veliki meri na vpliv, ki ga imajo zgodnje travme na otroke in mladostnike ter njihove odnose v kasnejšem življenju, lahko prisluhnili tudi predavanju, ki se je dotaknilo čustvene stiske otrok in mladostnikov v begunskem taborišču na grškem otoku Lesbos. Študentka družinske terapije Martina Medved je opisala svojo enotedensko izkušnjo z begunskimi otroki. Slovenski psihoterapevti so kot prostovoljci otrokom skozi igro poskusili nekoliko olajšati stisko in popestriti enolično bivanje na otoku.
Znano je, da so begunci v slabem fizičnem in psihičnem stanju, mnogi trpijo tudi za posttravmatskim sindromom. Toda ob telesnih poškodbah, ki so jih utrpeli v vojni ali na begu, so najmlajši med begunci izpostavljeni tudi drugim nevarnostim, kot sta prisilna prostitucija ali trgovina z organi. Martino Medved je pretreslo nepredstavljivo veliko število otrok brez ene ledvice.
Vse te tegobe pa se še toliko bolj zarežejo v spomin in osebnost otroka ali najstnika, ki je mnogo premlad prestal grozljive izkušnje. Vsak posameznik na travmo reagira na drugačen način, zato je vsakega otroka ali najstnika potrebno obravnavati individualno. Nekateri se odzovejo s hipervzburjenostjo in močnim čustvenim odzivom na vsakdanje situacije, spet drugi pa se zaprejo vase in dajejo vtis čustvene otopelosti. O posledicah vojnih travm na psihično počutje in kvaliteto življenja otrok na otoku je več povedala Medved:
Posttravmatski sindrom, s katerim se brez kakršnekoli psihiatrične, psihološke, ali terapevtske obravnave soočajo otroci oziroma mladostniki v begunskem taborišču, ima mnogo večji domet, kot se morda zdi na prvi pogled. Otroci v vojni in na begu so bili namreč že tako primorani prekiniti redno šolanje, zaradi preživetih travm pa je prisotno še dodatno kognitivno nazadovanje.
Kot učinkovit zaščitni dejavnik se je izkazala prisotnost staršev, skrbnikov ali vsaj znancev, ki so jih otroci brez spremstva spoznali na poti ali v taborišču. Otroci so zelo ranljiva skupina in zato še toliko bolj potrebujejo bližino in vsaj navidezen občutek varnosti. Psihoterapevti-prostovoljci so bili redki posamezniki, ki so k otrokom pristopili z razumevanjem in empatijo ter so jim skozi igro dali priložnost, da so se počutili kot to, kar dejansko so – otroci.
Prav zato pa se pri takšnih otrocih pojavlja separacijska tesnoba in močna navezanost na vsakogar, ki jim nameni pozornost. Prisluhnimo, kako se je psihoterapevtka Martina Medved z veliko težavo poslovila od najmlajših beguncev v taborišču.
Potem ko sem se jaz eno uro družila z njimi …
BENJAMIN CLEMENTINE - I Won't Complain
Pozdravljeni spet na valovih Radia Študent, kjer danes razpravljamo o psihoterapevtski dejavnosti. Področje delovanja psihoterapevtov je zelo široko in se razteza od individualnih, partnerskih in družinskih terapij do različnih coaching programov, kot je NLP. Za na videz vesoljsko kratico stoji besedna zveza nevrolingvistično programiranje, ki se ga pogosto udeležujejo številni zaposleni v podjetjih. Takšni in podobni tečaji so namenjeni predvsem tistim, ki si želijo razviti boljše komunikacijske in prepričevalne sposobnosti, pogosto z namenom izboljšanja marketinške strategije podjetja.
Glavna težava je, da na področju psihoterapije zaenkrat še vedno vladata zmeda in neurejenost, saj ni zakonsko opredeljenih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci tovrstnih dejavnosti. Nejasne zahteve po izobrazbi pa puščajo prostor za različne zlorabe psihoterapevtske dejavnosti, kar škodi tako uporabnikom kot tudi samim psihoterapevtom.
Da je psihoterapevtska dejavnost še kako zanimiva širši javnosti, smo se lahko prepričali na Prvem posvetu psihoterapevtov, ki se je zgodil letos aprila v Kavarni Union. Izkazani interes javnosti je vse presenetil, saj so bili prostori kavarne napolnjeni do zadnjega kotička. Tema posveta je bil nov Zakon o psihoterapiji, ki je v pripravi že več let, jeseni 2016 pa se je končno oblikovala delovna skupina, ki se je resno lotila priprave predloga zakona. Zakon bo čista novost na slovenskem zakonodajnem področju, delovanje psihoterapevtov pa do takrat ostaja brez pravne ureditve, ki bi tako uporabnikom kot izvajalcem storitev omogočala enotne kriterije, varnost in kakovostno obravnavo.
Dogodek je potekal tako, da so najprej nekaj uvodnih besed povedali štirje zastopniki psihoterapevtov: v vlogi moderatorja Miran Možina – psihiater in sistemski psihoterapevt; Irena Kosovel – ustanovna predsednica Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje; Lucija Hrovat – predsednica Združenja za zakonsko in družinsko terapijo Slovenije ter Primož Rakovec – predsednik Združenja za psihosocialno svetovanje in psihoterapijo.
V uvodu so torej predstavili namen srečanja in vsak svoj pogled na problematiko nerešenega psihoterapevtskega statusa, s katerim se spopadajo psihoterapevti v Sloveniji. Sledilo je oblikovanje vprašanj s strani občinstva, in sicer tako, da je vsaka miza nosilcem posveta zastavila vsaj eno pereče vprašanje.
Namen tega posveta je bil začetek povezovanja različnih modalitet psihoterapije v eno samo društvo, Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje. V novoustanovljeno Združenje se lahko včlani kdorkoli, ne glede na druga članstva ali vejo psihoterapije, s katero se ukvarja, kar odraža odprtost za dialog in iskanje celostnih rešitev. Kot se je izkazalo, so se posveta zares udeležili precej raznoliki profili, od študentov psihoterapije do predstavnice Ministrstva za zdravje in psihoterapevtov s povsem različnimi smermi delovanja, zato se je razvila pestra debata.
Združenje poskuša preseči razlike in nesoglasja med samimi psihoterapevti, kar predstavlja eno večjih ovir pri pisanju novega Zakona o psihoterapiji. Med posameznimi vejami psihoterapije namreč obstajajo precejšnje razlike v načinu dela, predvsem pa v izobraževalnih programih, ki ga morajo bodoči terapevti prestati za pridobitev naziva. V takšne programe se vključujejo različni profili. Tako se v zadnjem času za psihoterapevte dodatno usposabljajo tudi psihologi in psihiatri. Izobraževalne zahteve za psihoterapevte našteje predsednica novoustanovljenega Združenja, Irena Kosovel.
Poleg tega obstajajo še druge modalitete, kot je takoimenovani coaching ali denimo med podjetniki dobro sprejeto nevrolingvistično programiranje, s kratico NLP. Ustanovitelji Združenja tega ne dojemajo kot težavo in so mnenja, da je prav, da se vsi zainteresirani kljub razlikam vključijo v pripravo zakona, ki jih bo zadeval. Kaj je tisto, k čemur vsi stremijo ne glede na modaliteto, ki ji pripadajo, pojasni Lucija Hrovat, predsednica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.
Potreba po tem, da si prepoznaven …
Psihoterapevtske storitve so veliko bolje regulirane na zahodu in drugod v Evropski uniji, kjer so jasno postavljeni standardi in zahteve za pridobitev naziva psihoterapevta. Kako je z zakonsko ureditvijo v drugih evropskih državah, kot je Nemčija, razloži psihiater in psihoterapevt Miran Možina.
Morda je res ena večjih težav tudi slovenskih psihoterapevtov popolna ignoranca s strani zdravstva, saj nobena veja psihoterapije ni vključena v sistem javnega zdravstva Republike Slovenije. Kdor se zaradi depresije ali drugih psihičnih težav obrne na osebnega zdravnika, ga ta lahko napoti k psihiatru, katerega naloga je postavljanje diagnoze in predpisovanje zdravil. Druga opcija je klinični psiholog, ki s pomočjo testov opredeli težave, s katerimi se sooča posameznik in se jih loti z ustreznim psihološkim pristopom, ena večjih omejitev pa so pomanjkanje kadra in dolge čakalne dobe. Da bi veliko pacientov dejansko najprej potrebovalo pogovor, opozori Miran Možina:
Tudi to se mi zdi zelo pomembno …
Psihoterapija tako zaenkrat nima mesta v slovenskem zdravstvu in je na voljo samo v obliki zasebnih praks, ki si jih seveda ne more privoščiti vsak. Čeprav obstajajo programi, ki ponujajo psihoterapevtske storitve celo zastonj, pa so njihove kapacitete zelo omejene. Tako je za seanso s psihoterapevtom večinoma potrebno plačati, do popusta so včasih upravičeni študenti, upokojenci in brezposelni. Cene individualnih terapij v povprečju segajo nad 40 EUR, nekoliko cenejše so skupinske analize, medtem ko je za popularne coaching programe potrebno odšteti tudi po 100 EUR za posamezno srečanje.
Jasno je, da je človek socialno bitje, ki za razrešitev notranjih konfliktov v prvi vrsti potrebuje kvaliteten pogovor. Večina posameznikov ima možnost pogovora z njim bližnjimi osebami, v določenih primerih pa je celo dobrodošlo in potrebno, da se vmeša tretja stran. Zato ni težko razumeti, da bi se marsikatero psihiatrično diagnozo dalo preprečiti ali lažje prebroditi ob ustrezni psihoterapevtski obravnavi. Prav tako je pričakovati, da bi na ta način zagotovo lahko zmanjšali število predpisanih zdravil za zdravljenje depresije, anksioznosti in nespečnosti ter želodčnih težav. Statistika namreč kaže, da je v Sloveniji, tako kot v drugih prokapitalističnih državah, zaradi hitrega tempa življenja in stresa na delovnem mestu vse več uporabnikov omenjenih zdravil.
Kljub temu da si že tako okrnjena zdravstvena blagajna ne more privoščiti dodatnih obremenitev, verjetno ne bi bil odveč razmislek o koristnosti psihoterapevtskih uslug. Zdi se, da si skoraj pregovorno vinorodna in od nekdaj alkoholizmu naklonjena država z eno višjih stopenj samomorov v Evropski uniji ne bi smela privoščiti tolikšne pasivnosti na področju krepitve duševnega zdravja svojih, kot številke kažejo, vse bolj depresivnih prebivalcev.
Ker pa niso vsi psihoterapevti enako izobraženi, usposobljeni ali uspešni, si v Društvu želijo, da bi se to področje končno reguliralo. To bi psihoterapevtom omogočilo večjo transparentnost, sankcioniranje neprimernih ponudnikov storitev, uporabnikom pa kvalitetno obravnavo. Kot pove Irena Kosovel, pa že obstaja Register psihoterapevtov, v katerega se lahko vključijo izvajalci psihoterapevtskih storitev, ki izpolnjujejo določene pogoje.
Prvi posvet psihoterapevtov naj ne bi bil tudi zadnji. Toliko pa, dragi poslušalci oddaje Frequenza della Scienza, za prvi ugriz v široko polje psihoterapije s strani Znanstvene redakcije Radia Študent, ki ga bomo na naših valovih nedvomno še kdaj naslovili. Ob koncu velja pred prihajajočim mednarodnim dnevom duševnega zdravja še enkrat spomniti, da čeprav znaki duševnih stisk morda niso otipljivi in jih je zlahka spregledati ali celo ignorirati, je duševno zdravje ključno, da lahko vsak posameznik doseže svoj potencial, se uspešno spopade s stresom vsakodnevnega življenja, je produktiven ter lahko prispeva v dobro skupnosti. In za to je potrebno kaj več, kot gola odsotnost bolezni. Vzemite si čas zase in za svoje bližnje.
Prvo oddajo Frequenza della Scienza v tej sezoni sta pripravili Andrea in Polona. Brala sva Pia in Čeh. Tehniciral je Linč.
Dodaj komentar
Komentiraj