Možgani zemlje, ali pač?

Recenzija izdelka
2. 11. 2021 - 14.00

Medtem ko skozi z roso prepojena tla naših gozdov vznikajo gobe, listamo po knjigi Entangled life: How fungi make our worlds, change our minds and shape our futures, prvi knjigi biologa Merlina Sheldraka, ki je izšla lani pri britanski založbi The Bodley Head London.

Naslov nam pove veliko. Krovni motiv Sheldrakove knjige je prepletenost oziroma biološki koncept simbioze, ki ga je leta 1877 skoval nemški botanik Albert Frank, potem ko je ugotovil, da gobe, ali natančneje njihova podzemna omrežja – miceliji, pomagajo rastlinam iz zemlje črpati vodo in druga hranila, v zameno za to pa jim rastline ponudijo sladkorje, nastale pri fotosintezi. Čeprav je ideja o prepletenosti vsega živega in malo manj živega, ki je zapisana v sam vznik moderne naravoslovne misli – o njej sta v 18. stoletju razmišljala že geograf Alexander von Humboldt in filozof Johann Gottfried Herder  – ob koncu 19. stoletja dobila empirično podlago, jo je darvinistična evolucijska shema vedno znova postavljala pod vprašaj. Kako naj namreč evolucijo utemeljimo kot zgodovino, če nismo prepričani, kje se en organizem začne in drugi konča? Kako naj govorimo o evolucijskem napredku vrst, če vrste med seboj ne tekmujejo, tevmeč sodelujejo?

Ko razmišljamo s pomočjo koncepta simbioze, drezamo v nekatere najbolj trdovratne predpostavke teorije naravne selekcije, pa tudi, kot zapiše Sheldrake, »v kategorije, s katerimi razmišljamo o samih sebi«. Zgodovina preučevanja gob, ki jo Sheldrake v svoji knjigi čudovito osvetli, priča o tem, da je gobe težko uvrstiti v kateregakoli izmed naravnih redov, saj delujejo predvsem kot vezni člen, ki medsebojno spaja številne druge organizme. Glivo oziroma celoto gobjega organizma zavoljo taksonomije sicer lahko razdelimo na tri dele – podzemne ‘gobje korenine’ ali hife, po katerih se pretakajo hranilne snovi, kot so voda in minerali; micelij oziroma skupek hif, ki raziskuje najboljše možnosti za pridobivanje hranil in iskanje novih simbiotskih partnerjev; ter gobo, sadež glive. A ko se gliva preplete z drugimi organizmi, taksonomija njenih delov pogosto postane nejasna in meglena.

Sheldrake v tretjem poglavju knjige predstavi tako imenovano dvojno hipotezo lišajev, po kateri lišaji niso enotni organizmi, temveč so sestavljeni iz dveh različnih simbiotskih vrst – gliv in alg. “Postavi glive in alge v isto gojitveno okolje, in v nekaj dneh bodo razvile simbiotski odnos,” piše Sheldrake, ob tem pa doda, “da to ni nič čudnega, če vzamemo v poštev, da ti dve vrsti v družbi druga druge bivata že milijone let”. Po hipotezi, ki jo omenja Sheldrake v petem poglavju, naslovljenem Pred koreninami, naj bi glive prvim algam nudile koreninski sistem, s pomočjo katerega so lahko slednje pred približno šeststo milijoni let ‘priplezale’ iz vode na zemljo, kjer so se nato razvile v kompleksnejše rastline. Pomen simbioze za razvoj življenja na zemlji pa se kaže tudi v hipotezi ameriške biologinje Lynn Margulis, ki je leta 1967 predlagala, da so evkariontske celice nastale tako, da so se enocelični organizmi ovili okrog bakterije, iz katere so naposled nastali mitohondriji, ki v procesu oksidacije sladkorjev in maščob evkariontsko celico oskrbujejo z energijo. 

Vse do šestdesetih let je bilo znanstveno preučevanje gliv, podobno kot znanstveno preučevanje bakterij, zanemarjeno na račun preučevanja rastlin in živali. Ena izmed silnic, ki je obudila znanost o glivah, je bila dvojna hipoteza Lynn Margulis. Po tej teoriji obstajata samo dve vrsti organizmov – bakterije in vse ostalo, kar priča o tem, da smo z gobami prepleteni tesneje, kot bi si drznili misliti. Če gobe zares ustvarjajo naš svet, potem morda drži, da niso zgolj materija, temveč posedujejo tudi rudimentarno obliko intelekta. O tem sta v 18. 19. stoletju razmišljala že Charles Darwin in njegov sin Francis, ki sta osnovala tako imenovano ‘root-brain’ hipotezo, po kateri »se koreninske čepice rastlin vedejo kot možgani nižjih živali – prek čutnih organov zbirajo vtise in tako usmerjajo svoje nadaljnje premike«. 

O hifah danes vemo, da ne prenašajo samo hranil, temveč tudi informacije v obliki električnih signalov. Sheldrake piše, da se številni znanstveniki izogibajo opredelitvi gliv kot inteligentnih organizmov, saj glivam nočejo priznati 'možganov' – pri tem pa dodaja, da si lahko predstavljamo tudi decentralizirane oblike intelekta, torej takšne, ki niso omejene na en organ, temveč so porazdeljene po celotnem organizmu. Decentralizirani glivji možgani morda ne premorejo iste hitrosti kot človeški, lahko pa goba na enem koncu gozda gobam na drugem koncu gozda prek hif neposredno sporoči, da ji primanjkuje hranil ali da jo napada nevarna bakterija. Morda ne rešujejo kompleksnih matematičnih problemov, lahko pa rešujejo geometrične uganke, zaradi česar bi nam lahko v prihodnosti pomagali pri načrtovanju kompleksnih prometnih in urbanističnih sistemov, kar je leta 2010 dokazala skupina japonskih znanstvenikov, ki je s sluzasto plesnijo preverila funkcionalnost tokijskega železniškega omrežja. 

Ravno decentraliziranost gobjega omrežja je tista lastnost, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja spodbudila domišljijo mnogih amaterskih in poklicnih raziskovalcev, ki jih Sheldrake omenja v poglavjih, povezanih z drugim in tretjim delom podnaslova Kako gobe spreminjajo naš um in oblikujejo našo prihodnost. 60. leta je močno zaznamovala tako imenovana »psihedelična revolucija«. Skupina znanstvenikov je ugotovila, da ima spojina psilocibín, ki jo najdemo v nekaterih vrstah gliv, terapevtski učinek, saj ‘zmehča’ toge nevronske povezave in s tem omogoči ‘razpustitev jaza’. Ko v svoje telo vnesemo psilocibín, se ta pretvori v psilocin – spojino, ki s posnemanjem enega izmed naših najbolj pomembnih nevroprenašalcev, serotonina, vdre v naš živčni sistem ter prek vpliva na pretok električnih signalov po našem telesu spremeni rast in strukturo naših nevronov. Sheldrake to ‘ugrabitev živčnega sistema’ razume kot svojevrstno simbiozo, ki ni omejena izključno na interakcijo med ljudmi in glivami. Vrsta glive, imenovana Ophiocordyceps unilateralis, se denimo prehranjuje in razmnožuje tako, da ‘ugrabi živčni sistem’ mizarskih mravelj. Ko so enkrat okužene s sporami te glive, mravlje ‘pozabijo’ na svoj prirojeni strah pred višino, zapustijo svoje gnezdo in splezajo na najbližjo rastlino. Potem ko ugriznejo v rastlino, skozi njihove noge požene micelij, zaradi česar otrpnejo. Gliva, ki za razliko od človeka ne vnaša hrane v svoje telo, temveč “svoje telo vnese v hrano”, nato počasi prebavi telesa mravelj. Skozi njihove glave požene peclje, iz katerih se nato usujejo spore. Četudi te spore ne padejo neposredno na naslednjo skupino mravelj, so dovolj lepljive, da delujejo kot pasti, v katere se prej ali slej ujamejo druge mravlje, s čimer glivam vrste Ophiocordyceps unilateralis  omogočijo nadaljnje razmnoževanje.

Sheldrake, ki se v svoji knjigi pogosto sprašuje o plodovitosti spekulacije v znanosti, ne pozabi omeniti spekulativne teorije zadete opice, ki razmah prvih organiziranih oblik človeškega življenja pripisuje prehranjevanju naših prednikov s psihedeličnimi gobami. A četudi ta spekulativna teorija Terrencea in Dennisa Mckenne ne drži, imamo v 21. stoletju na voljo obilico empiričnih dokazov, ki potrjujejo zdravilni učinek tako psihedeličnih kot tudi drugih vrst gob. Ali z drugimi besedami – četudi nam gobe niso pomagale pri razvoju civilizacije, nam bodo morda pomagale vsaj pri ohranjanju civilizacije, pri ustvarjanju naše prihodnosti, kakor je zapisano v tretjem delu Sheldrakovega podnaslova. Če naštejemo nekaj primerov … Čopičasta plesen, bolje znana kot penicíllium, je nepogrešljivi del mnogih sodobnih antibiotikov. Goba vrste resasti brádovec uničuje rakave celice, goba vrste reíshi pa pomaga pri zdravljenju zvišanega krvnega tlaka. Šestdeset odstotkov encimov, uporabljenih v industrijske namene, je ustvarjenih iz gob, petnajst odstotkov vseh cepiv pa je proizvedenih iz umetno inženiranih vrst gliv kvasovk. Čeprav so izjemno učinkovite pri razkrajanju organskih odpadkov in celo nekaterih vrst plastike, glive niso samo razkrojevalke starega, temveč tudi ustvarjalke novega – s pomočjo sodobnih tehnologij lahko iz številnih vrst gliv proizvajamo materiale za uporabo v gradbeni in tekstilni industriji. 

Glive zopet postajajo vedno bolj priljubljene, a njihova raba bo v prihodnosti med drugim odvisna od tega, kako se jih naučimo razumeti in s kakšnimi termini se jih naučimo opisovati. Največja moč knjige, po kateri danes listamo, je prav v teh vprašanjih. Sheldrake poglavja, v katerih nam pripoveduje o zgodovini gliv, vselej prepleta z epistemološkimi vprašanji o tem, kako se lahko naučimo sobivati z glivami, ne da bi nanje prenesli svoje človeške predpostavke. To pa ne pomeni, da se moramo izogibati antropomorfizaciji gliv, temveč da moramo iskati primerne in ustrezne antropomorfizme – morda nam bodo šele ti odprli vrata v mikologizacijo človeštva.

 

Naslovna fotografija je vzeta iz knjige, avtorica Charlotte Schaarf. Na fotografiji je prikazana zbirka gobjih kamnov, ki jo je avtorica ujela v zgodnjih 70. letih v Gvatemali. 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness