Poslušalke in poslušalci, obet izumrtja človeške vrste zaradi podnebne krize je resna stvar. Tako resna, da lahko o njej zares govori zgolj komedija. Vsaj tako je očitno prepričan Adam McKay, režiser filma Don’t Look Up, v katerem planetu grozi uničujoči komet – in še bolj uničujoče neukrepanje človeštva. Apokaliptična znanstvenofantastična satirična komedija se je na Netflix pretočila decembra lani, danes pa jo modno zapoznelo prežvekujemo v tokratni znanstveni recenziji.

Zgodba filma je preprosta. Znanstvenik Leonardo DiCaprio in znanstvenica Jennifer Lawrence odkrijeta komet, ki bo čez šest mesecev uničil ves svet. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence odkritje sporočita predsednici Meryl Streep in vodji kabineta Jonahu Hillu. Predsednica Streep zaradi bližajočih se volitev ne želi ukrepati. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence odkritje javno delita na televiziji s TV voditeljico Cate Blanchett in TV voditeljem Tylerjem Perryjem. Znanstvenik DiCaprio postane znanstvenik zvezdnik. Znanstvenica Lawrence postane znanstvenica internetni meme histerične punce. Predsednica Streep se odloči, da je politično ugodno, da reši planet, zato nad komet izstreli jedrsko orožje. Predsednica Streep se odloči, da je ekonomsko ugodno, da komet izkoristijo kot vir dragocenih kovin, zato namesto jedrskih bomb podjetje ne-Tesla pripravi vrtalnike. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence sta žalostna. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence sta jezna. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence pogledata navzgor. Ne-Teslini vrtalniki odpovejo, komet se ne razstreli. Ariana Grande zapoje pesem. Ljudje umrejo. Zaradi udarca kometa, ne zaradi Ariane Grande. Nago predsednico Meryl Streep požre nezemljan.

Don’t Look Up ni film o kometu, temveč film o odzivu na komet, o odzivu na krizo. O politikih, ki ne želijo prevzeti odgovornosti in storiti, kar je treba. O tistih, ki iščejo dobiček v nesreči. O medijih, ki jih bolj kot svetovna kriza zanima intimno življenje zvezdnikov, in o publiki, ki to prazno umsko krmo z veseljem golta. O tem, kako je optika in prezentacija pomembnejša od vsebine. O tem, kako hitro so ljudje pripravljeni zatisniti oči – oziroma jih nočejo upreti v nebo. Skratka o tem, kako smo zaradi podkupovanja, apatije in pohlepa na vseh nivojih družbe – vendar predvsem na najvišjem – vsi v enem velikem kurcu.

Don’t Look Up ima o pomembnih stvareh veliko za povedati. Na žalost pri tem ni zelo dober. Kritike družbenopolitičnega odziva na podnebno, pardon, kometno krizo so številne, vendar praviloma površinske, nedovršene in približno tako subtilne kot udarec asteroida. Dobra satira resničnost privede do skrajnosti, dokler se v popačenosti ne razjasni resnica. Don’t Look Up medtem bolj spominja na ogromno zbirko viralnih tvitov – zbadljivke so številne, vendar ni nobena daljša od 280 znakov. 

Ob tako širokopasovnem metanju dreka sicer nekateri izstrelki neizogibno zadenejo v tarčo. Med nekoliko bolj prominentnimi karikaturami je lik Marka Rylancea – nekakšen amalgam tehno milijarderjev, ki predsednici Streep predlaga rudarjenje kometa. Bleščeča, vendar nepreverjena tehnologija, ki temelji na nerecenzirani znanstveni študiji, pričakovano spodleti – in sedem milijard ljudi obsodi na smrt. Tu je jasna vzporednica z norimi znanstvenofantastičnimi rešitvami podnebnih sprememb, ki so nerealistične, vendar mikavne – saj za razliko od trdnejših predlogov ne zahtevajo večjih družbenoekonomskih sprememb.

Dokaj spodobne so tudi nekatere kritike interakcij med znanostjo oziroma znanstveniki in znanstvenicami ter mediji oziroma širšo javnostjo. Znanstveniki dobijo glas, ko so ugledni, čedni in izobraženi na pravilnih, torej bršljanskih univerzah. In ne preveč jezni – nihče ne mara gledati jeznih znanstvenikov. Po drugi strani Don’t Look Up ni imun na močno poenostavljen pogled komuniciranja znanosti. ''Poslušajte znanstvenike'', kliče scenarij – kar je bil navsezadnje tudi oglaševalski slogan filma.

Don’t Look Up se postavlja kot alegorija podnebne krize – vendar je udarec kometa za to zgolj deloma primeren nadomestek. Tu so očitni razlogi – med drugim je pri kometu rok udarca jasno postavljen, namesto počasnega kolapsa družbe pa ponudi hitro in egalitarno smrt, ki hkrati prizadene tako revne kot bogate države. 

Povsem drugačna pa je tudi možna razrešitev krize. Don’t Look Up pravilno obsodi tehnovizijonarske rešitve v zadnjem trenutku, vendar svojih bodic presenetljivo nikoli ne usmeri proti zelo očitni tarči – vojski ZDA. V filmu je komet mogoče razstreliti – in to z jedrskimi bombami. Nukes, baby! Če misije zaradi pohlepa ne bi ustavili v zadnjem trenutku, bi cel svet rešili z izkazom ameriške vojaške moči in izjemnosti. V resničnem svetu podnebne krize ni mogoče preprosto zbombandirati – pravzaprav je ameriška vojska med največjimi svetovnimi onesnaževalci. 

Don’t Look Up ni popoln film - pravzaprav ga je radodarno označiti za povprečnega. Vendar je morda pomemben film – kot alegorija največje krize v zgodovini človeštva. Seveda ni prvi film, ki govori o podnebni krizi – ta je priljubljena tema postapokaliptičnih filmov od Pobesnelega Maxa in Soylent Greena dalje. Niti ni prvi film, ki izmišljeno katastrofo uporabi kot odskočno desko za kritiko državnega odziva na resnično krizo – oboje sta med drugim mnogo uspešneje dosegla cineasta Bong Džun-ho s filmom Gostitelj in Hideaki Anno v Shin Godzilla. Don’t Look Up pa je morda še najbolj soroden filmu Krčenje Alexandra Payna - še eni razvlečeni, okoljsko ozaveščeni holivudski satiri filmarja z oskarjem, ki morda ni bila tako pametna, kot je mislila, da je.

Adam McKay je režiser, ki rad verjame, da so njegovi filmi kontroverzni, radikalni in subverzivni. To sicer niso pridevniki, s katerimi bi opisali 75-milijonski Netflixov hit z igralsko zasedbo, ki bi lahko iz skupnih zlatih kipcev sestavila manjši bataljon. Mainstream uspeh Don’t Look Up pa je v resnici njegova največja odlika – na Netflixu se je v trenutku zavihtel med njegove najbolj gledane produkte.

Proti koncu filma Don’t Look Up znanstvenik DiCaprio, znanstvenica Lawrence in kup ostalih zvezdnikov pripravijo koncert, na katerem želijo dvigniti zavest o kometu. Ariana Grande v refrenu zapoje: ''tokrat smo res zajebali''. Dogodek je visokoprodukcijski, poln znanih imen – morda nekoliko cinično pesimističen v tonu, vendar vseeno všečen. Na koncu ne spremeni ničesar.

S petimi zvezdicami bi film ocenila Bronja.