Od planetarnih do družbenih meja
V današnji reportaži znanstvene redakcije bomo obravnavale predavanje z naslovom Od mejà do kolektivno dogovorjenih pogojev za dobro življenje za vse, ki se je odvilo v okviru Mednarodne poletne šole politične ekologije zadnji junijski teden na fakulteti za družbene vede. Poglede raziskovalne skupine na nadgradnjo okvira planetarnih mejà z idejo o družbenih mejah je v sredinem sklopu o odrasti in trajnosti predstavila doktorica Barbara Muraca, izredna profesorica filozofije na Univerzi v Oregonu v Združenih državah Amerike. Predavateljica se raziskovalno ukvarja z okoljsko, socialno in procesno filozofijo, trajnostjo in odrastjo ter politično ekologijo.
Muracino predavanje se je osredinilo na kritiko koncepta planetarnih mejà, pri čemer tega miselnega okvira ni ovrgla, temveč je priznala, da pomembno prispeva k razumevanju in razlagi okoljske problematike. Kritika je bila zastavljena predvsem kot preizpraševanje zadostnosti obravnave okoljske krize zgolj z vidika postavljanja biofizikalnih mejà, ki jih človeštvo ne sme prekoračiti, da bi uspešno obvarovalo planet Zemlja. Gre torej za kvantitativno opredeljene indikatorje sprememb na Zemlji, ki jih lahko določimo na podlagi zanesljivih podatkov, denimo z določanjem praga čezmernega gnojenja prsti. Paradigma planetarnih mejà sicer poziva k upoštevanju družbene dinamike, ki je privedla do skorajšnje prekoračitve Zemljine zmogljivosti, vendar po mnenju predavateljice pri tem pojmovanju primanjkuje kritičnega družboslovnega pogleda na ekološko krizo. Ta bi k razpravi dodal globljo analizo družbenih razlogov za okoljske spremembe in osvetlil neenak prispevek različnih človeških družb in skupin k okoljski krizi.
Ena od teoretičnih omejitev paradigme planetarnih mejà je nepojasnjena in nenaslovljena družbena dinamika, ki poganja ekološko krizo. Teoretičarke planetarnih mejà kot vzrok za pospeševanje podnebne krize prepoznavajo odpor človeških sistemov do družbeno-ekonomskih sprememb in opozarjajo, da bo neukrepanje vodilo v katastrofalne posledice. Vendar se analize družbenih problemov lotevajo brez konceptualnega okvira za razumevanje kulturnih in politično-ekonomskih procesov, ki so del okoljske problematike. Tako po eni strani pretirano posplošeno in abstraktno razumejo »človeško populacijo« in jo koncipirajo kot ahistorično celoto. To pa onemogoča razumevanje konkretnih ekonomsko-političnih razmer ter prepoznavanje posameznih razredno in geografsko določenih družbenih skupin, ki znatno vplivajo na uničevanje okolja. Po drugi strani pa teoretičarke planetarnih mejà ponujajo specifične rešitve s področja ekološke modernizacije, ki ne preizprašujejo obstoječih institucij, razmerij moči in imperativa rasti ter s tem prispevajo k ohranjanju statusa quo.
V paradigmi planetarnih meja nejasno opredeljeno družbeno dinamiko, ki je za okolje uničujoča, profesorica Muraca prepozna v imperativu rasti. Ta je vgrajen v kapitalistični produkcijski način in prežema moderne zahodne družbe.
Muraca pregledno oriše različna področja kapitalistične družbene dinamike, ki pospešujejo okoljsko krizo, začenši z vlogo ekonomije in institucij.
Profesorica nadaljuje z orisom norm in vrednot ter globalnih odnosov, značilnih za kapitalistično družbeno dinamiko.
V drugem delu predavanja je profesorica raziskovala možnosti za vzpostavitev dialoga s planetarnimi mejàmi za družbeno pravičnejšo in bolj trajnostno socialno-ekološko preobrazbo. Kritične družboslovne znanosti se nagibajo k radikalni spremembi perspektive in raziskujejo, kako demokratično vzpostaviti pogoje za dobro življenje za vse. Družbene meje razumejo kot obliko kolektivnega samoomejevanja, kar razloži profesorica Muraca.
Nadaljuje Muraca.
Kot je nakazala govorka, kolektivno samoomejevanje vodi k pravičnejšemu svetu in pomeni svobodo za vse. Svoboda zgolj za peščico pa je udejanjena v imperialnem načinu življenja prek kolonialnega širjenja, izkoriščanja zasužnjene in prekarizirane delovne sile, intenziviranja produktivnosti in prelaganja škodljivih posledic, denimo odpadkov, na subalterne družbene skupine ali v prihodnost. Svoboda za vse torej pomeni prevzemanje odgovornosti za družbene in okoljske učinke, ki jih imajo določene odločitve in dejanja na druge ljudi in tudi živali. Muraca osvetli, zakaj je treba na doseganje svobode s samoomejevanjem gledati kot na pravico.
V zadnjem delu predavanja profesorica Muraca dobro življenje za vse osvetli kot pluriverzalen koncept.
Koncept družbenih meja se že udejanja v različnih obstoječih radikalnih alternativah. Primeri alternativ kapitalističnim družbenim ureditvam, usmerjenim k rasti, so odrast, ekosocializem, ekofeminizem, ekoanarhizem, pacifizem, okoljska pravičnost in delavski environmentalizem. Te alternative se osredinjajo na vrednote solidarnosti, medsebojne povezanosti, vzajemnosti in vključenosti v naravo.
Družbe naj bi torej vzpostavile družbene oziroma kolektivno dogovorjene meje tako, da bi določile samoomejitve in pogoje za dobro življenje za vse: od materialne preskrbljenosti do psiholoških in sociokulturnih razmer, ki bodo ustvarjale življenje, ki ga je vredno živeti. Pri tem se razumevanje in udejanjanje teh pogojev med skupnostmi razlikuje. Raziskovalke zaključujejo, da bi proces opredeljevanja družbenih mejà in pogojev moral potekati v socialnem dialogu in biti del političnih odločitev. V tem postopku pa bi bilo ključno upoštevati različne znanstvene in neznanstvene perspektive in glasove ter sisteme vednosti.
Družbeno svobodo kot pravico, da ne živimo na račun drugih, si želi Katja.
Vir slike: ustvarjeno z Dall.E mini na huggingface.com
Dodaj komentar
Komentiraj