V prvi knjigi sledimo napeti igri med rakom in človekom, medtem ko v drugi knjigi spoznamo odkrivanje genov, zaradi katerih rak sploh obstaja. Prav sprememba genov spremeni zdravo celico v maligno začetnico raka. Knjiga o razvoju genetike je izšla leta 2016 z angleškim naslovom Gene: An Intimate History, v slovenskem prevodu pa je izšla leta 2018 pri založbi UMco. Delo je prevedla Špela Vodopivec, strokovno pa ga je pregledala doktorica Mojca Stojan Dolar.

Avtor skozi knjigo prepleta dva pomembna vidika genetike. Prvi vidik je predvsem znanstven, saj raziskovalec razlaga delo in ideje svojih kolegov in kolegic v preteklosti. Podobno kot v prvi knjigi je njegov pogled na dogajanje v znanosti zelo širok in ga povezuje z različnimi družbenimi realnostmi, išče vzporednice v literaturi, psihologiji, filozofiji. Drugi vidik, predstavljen v knjigi, pa je, kot namiguje že sam naslov, precej bolj intimen. Siddharta ima namreč v družinskem genomu tudi gene, ki lahko vodijo v duševno bolezen, njegova strica in bratranec so namreč razvili simptome shizofrenije in bipolarne motnje.

Ljudje so že od nekdaj opazovali podobnosti, ki so se pojavljale med starimi starši, starši in otroki. Kaj je tisto, kar se deduje, je imelo skozi zgodovino veliko različnih imen, ki so temeljila na bolj ali manj pravilnem sklepanju. V knjigi na primer lahko preberemo Aristotelovo razlago, da se zarodek v ženski izoblikuje iz menstrualne krvi po navodilih, zapisanih v spermi moškega. Z vidika natančnega opazovanja ideja niti ni tako slaba, saj ženska ob zanositvi res nima več menstruacije.

Druga vplivna ideja o nastanku človeka je imenovana preformacija in je izjemno rekurzivna. Gre namreč za to, da so ob koncu sedemnajstega stoletja verjeli, da se v moški spermi skrivajo drobni, že dokončani ljudje, imenovani homunkulusi, ki nato v ženski zgolj vzkalijo oziroma zrastejo. To torej pomeni, da je v vsakem homunkulusu že skritih na stotine novih ljudi in v njih še stotine novih in tako dalje kot v ruski babuški.

Skozi zgodovino razmišljanja o dedovanju in genetiki se jasno pokaže tudi dejstvo, da se človeški um ni kaj dosti spremenil. Skozi prizmo sodobne genetike je avtor podal tudi svoje razumevanja Platona. V knjigi Država naj bi po navdihu Pitagore predlagal, da bi, če bi lahko računsko določili, kaj se od katerega starša deduje, bila to uporabna formula. Pridobili bi popolne otroke, ki bi nastali iz popolnih kombinacij staršev, ki bi se parili ob popolnem času. Ideja dednosti je torej že v svojem izhodišču, še kot abstraktna formula brez eksperimentalnih dokazov, vsebovala tudi željo po možnosti izboljšanja lastnosti.

Etično moralni vidik je prisoten skozi celotno knjigo. Pri pisanju Siddharte Mukhrjeeja ne gre le za navajanje dejstev, kot bi od znanstvene literature morda pričakovali, pač pa je vedno prisoten tudi vsebinski komentar, podan skozi prizmo družbe. Zapisi o zgodovini so vedno do neke mere subjektivni. Pomembna prednost knjige o zgodovini genov pa je ta, da avtor za vsako trditev navaja vir. Morda se zdi pikolovsko, vendar je pri tovrstni poljudnoznanstveni literaturi to ključnega pomena, saj se hitro zdi nekaj resnično zgolj zato, ker je tako zapisal znanstvenik. V praksi se pogosto kaže, da diskurz znanosti nikakor ni zadovoljiv razlog za verodostojnost.

Za avtorjev slog pisanja bi lahko rekli, da sledi zakonitostim dedovanja in okolja, saj vsem dogodkom, ki so kot geni nekakšno zaporedje informacij, pripiše tudi kontekst, torej okolje in situacijo, v katerem dobijo svoj smisel. V delu opisa konteksta si morda le privošči več literarne svobode, ko opisuje, kako se je Mendel počutil, ko je pogrnil na izpitu iz biologije, ali kakšno je bilo vzdušje v laboratoriju, kjer sta delala Watson in Crick. Toda te anekdote prispevajo k razumevanju življenja znanosti, suhoparna zgodovinska dejstva s temi opisi dobijo meso in branje postane bolj podobno branju leposlovnega romana.

Poznavanje gena, te osnovne enote dednosti, je pomembno oblikovalo 21. stoletje. Kot avtor sam zapiše, je genetika ena najmočnejših in najnevarnejših idej v zgodovini znanosti. Regulacija izražanja, rekombinacija, mutacija genov in popravljanje DNK so tehnike, ki so močno vplivale na razumevanje naše identitete, usode, bolezni in načinov zdravljenja. Z analizo genov lahko napovejo verjetnost za razvoj različnih vrst raka. Kako na življenje posameznice vpliva informacija, da obstaja 80-odstotna verjetnost, da bo dobila raka na dojki? Pojavila se je nova skupina bolnikov, imenovanih »pred-živelci« oziroma po angleško previvors. S poznavanjem genetike raka in drugih bolezni nastajajo nove perspektive načina življenja, ki jih še ne razumemo popolnoma. Prav zato tudi njegova prva knjiga o raku še ni končana. Dodal bo še dve ali tri poglavja in po socialni mreži zbira predloge pomembnih tem, ki bi jih bilo vredno omeniti.

Etična vprašanja so najbolj problematična, ko začnemo razmišljati o človeških potomcih in potomkah. V knjigi je natančno opisan vzpon evgenike, strašljivega obdobja v začetku dvajsetega stoletja, ko se je prikazal najtemnejši obraz genetike. Čeprav naj bi bilo to obdobje za nami, pa se zdaj pojavljajo nova vprašanja glede manipulacije z geni celic zarodka. Avtor v knjigi predvidi, da bo morda še pred izidom te knjige nekdo na svetu tarčno vplival na gene še nerojenega otroka. Njegova napoved se je uresničila oktobra leta 2018, ko je kitajski znanstvenik dvojčicama še pred rojstvom deaktiviral gen, zaradi katerega pride do okužbe z virusom HIV. Znanstvenik je zdaj v zaporu, pred dvojčicama pa nejasna prihodnost. Pomembno se je zavedati moči in nepredvidljivih posledic, ki jih spreminjanje genov lahko ima. Ob koncu knjige avtor celo zapiše uvod v manifest za postgenomski svet, v katerem v trinajstih točkah opozori na pomembna dejstva in pasti pri delu z geni.

Izčrpen pregled spoznavanja genov do začetkov do danes je vznemirljiva zgodba, ki pove veliko o naravi človeka. Človeštvo je genetiko najprej spoznalo v obliki evgenike in šele nato kot biotehnološko orodje za razumevanje in zdravljenje bolezni. Ob hitrem razvoju biotehnologije se bomo v prihodnosti zagotovo še velikokrat vprašali, kaj je pri človeku tisto, kar bi želeli z manipulacijo genov doseči. Konec koncev bi bilo v družbi gensko spremenjenih ljudi zelo dolgočasno, podobno monokulturnemu nasadu koruze v ZDA.

Recenzijo je pripravila Urša.