Čarovnija norih gobic

Marsikdo je že slišal za gobe iz rodu Psilocybe ter za njihove halucinogene učinke, ki popeljejo na čarobno potovanje. Dolgo nihče ni poznal čarovnije, ki se skriva za norimi gobicami. Danska raziskovalna skupina je v reviji Neuropsychopharmacology objavila rezultate zanimive raziskave, v kateri so iskali povezavo med koncentracijo psihedelične učinkovine v krvi, osebno izkušnjo zaužitja halucinogene substance in zasedenostjo receptorjev v možganih.

Najbolj zanimiva molekula v čudežnih gobicah se imenuje psilocibin. Ta se po zaužitju pretvori v psilocin, ki se v možganih veže na enako mesto kot hormon sreče, serotonin. Nekatere raziskave so pokazale, da majhne doze psihedeličnih snovi povečajo kreativnost ter izboljšajo družbene interakcije in splošno počutje. Zato je psilocibin ena izmed potencialnih možnosti za zdravljenje nekaterih nevropsihiatričnih bolezni, kot sta depresija ter odvisnost od nikotina ali alkohola. Preden bi molekulo lahko uporabili v medicinske namene, jo morajo znanstveniki in znanstvenice dobro spoznati in odkriti učinkovito metodo merjenja vpliva psilocibina na možgane.

V omenjeni študiji so za poskus uporabili osem zdravih prostovoljcev, tri ženske in pet moških. Seznanili so jih s pogoji sodelovanja in učinki čarobne molekule ter jim omogočili pogovor s psihologom. Posneli so njihovo osnovno možgansko sliko z magnetno resonanco in pozitronsko emisijsko tomografijo.

Testiranci so dobili od tri do trideset miligramov velike odmerke psilocibina. To so razmeroma velike količine, saj za manj intenziven trip zadostujejo že trije miligrami te substance. Eno uro po zaužitju so spremljali možgansko aktivnost s pozitronsko emisijsko tomografijo ter merili koncentracijo psilocina v krvi. Poleg tega so testiranci subjektivno ocenjevali intenzivnost psihedelične izkušnje. Pozneje isti dan so možgansko slikanje ponovili.

Rezultati so pokazali, da je zasedenost receptorjev za hormon sreče povezana s koncentracijo psilocina v krvi. Ko je koncentracija v krvi narasla, so se dvignile tudi subjektivne ocene intenzivnosti čarobnega potovanja. Ena molekula psilocina stimulira en receptor za serotonin, stimulacija receptorjev pa je poglavitna za psihedelični učinek, ki ga lahko spremljamo tudi z analizo krvnih vzorcev. S temi podatki raziskovalci v nadaljnjih študijah s psilocibinom ne bodo več potrebovali slikanja možganov, temveč bodo morali le izmeriti njegovo koncentracijo v krvi.

Na čarobno potovanje vas je popeljala vajenka Živa.