Skupina raziskovalk in raziskovalcev iz Avstrije, Izraela, Kitajske in Združenih držav Amerike je v reviji PLoS ONE objavila raziskavo, v kateri so primerjali razkroj različnih tkanin iz plastičnih materialov v morski vodi. Za razliko od standardnih testov biorazgradljivosti, pri katerih se razgradnja materialov testira v optimalnih pogoji v industrijskih kompostarnah in bioreaktorjih, je raziskovalna skupina preučevala razgradnjo materialov v naravnem okolju.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je proizvodnjo tkanin iz bombaža že presegla proizvodnja tkanin iz plastičnih mas, pridobljenih iz naftnih derivatov. Tekstil iz teh materialov je v okolju težko razgradljiv, hkrati pa ob uporabi in pranju sprošča delce mikroplastike. Zadnja leta se zato povečuje proizvodnja materialov iz obnovljivih virov, ki so hkrati biorazgradljivi z industrijskih kompostiranjem. Eden takšnih je polimlečna oziroma polilaktična kislina, ki je polimer mlečne kisline. To pa pridobivamo iz koruznega škroba, sladkornega trsa ali manioka. 

Raziskovalke in raziskovalci so različne tipe tekstilnih krp namestili v kovinske kletke, te pa so potopili v morje na dveh mestih – na površini in na globini desetih metrov. Prve štiri tedne so enkrat tedensko spremljali razkroj krp, ki so jih fotografirali z vrstičnim elektronskim mikroskopom, in določili premer tekstilnih vlaken. Pregled krp z mikroskopom so nato ponovili po dvesto in štiristo dneh. 

Ugotovili so, da pri tekstilih na osnovi celuloze pride do razkrajanja v povprečju po tridesetih dneh, medtem ko so tekstili na osnovi nafte in polilaktične kisline ostali nerazgrajeni več kot štiristo dni. Na njih so zaznali zgolj rast biofilma in nalaganje mivke. Tkanine na celulozni osnovi so se na morski gladini v povprečju razgradile en teden prej kot na globini desetih metrov, medtem ko mesto izpostavitve na tekstile na naftni osnovi ali na osnovi polilaktične kisline ni imelo vpliva. 

Z rezultati je raziskovalna skupina dodatno podkrepila, da oznaka biorazgradljivo ni primerna za materiale, ki v naravnem okolju ne razpadejo dovolj hitro – v danem primeru tkanine iz polilaktične kisline. Oznako biorazgradljivo [poudarjeno] sicer predpisujejo mednarodno uveljavljeni standardi, vendar je lahko zavajajoča, saj ne zajema testiranja biorazgradljivosti v nekontroliranih pogojih – v naravi. Poleg tega izpostavljajo, da na biorazgradljivost materialov prav tako vplivajo barvila in zaščitna sredstva, ki naredijo tudi povsem naravne materiale obstojnejše.

Na pacifiških zaplatah smeti že skoraj dopustuje Tim.

Vir fotografije: "Plastic Ocean" by Kevin Krejci is licensed under CC BY 2.0 .