Sposobnost varnega premikanja mimo ovir na poti je ključnega pomena za preživetje hitro letečih žuželk. Vprašanje, ki so si ga zastavili raziskovalci in raziskovalke z Univerze v Lundu na Švedskem, pa je, ali žuželke med letom zaznavajo ovire ali prostor med ovirami. Opazovali so let zlate čebele iz plemena Euglossini in z matematično interpretacijo pokazali, da čebela najbolj varno pot prepozna glede na moč svetlobe med dvema ovirama.

Znana je že hipoteza, da si čebele, čmrlji in skobčevke pot skozi ozek hodnik določijo glede na največjo oddaljenost od leve in desne stene. Razdaljo ocenijo glede na hitrost premikajočih se objektov v obeh očesih. Težjo nalogo pa imajo živali, ki jih obdaja več različnih ovir. Zlate čebele na primer živijo v tropskem deževnem gozdu, kjer si morajo ustvariti zapleteno pot skozi bujno rastlinje.

Raziskovalke in raziskovalci so posneli čebelji let skozi različno velike line in ugotovili, da čebela leti proti največji jasnosti in svetlosti. Način orientacije čebele v prostoru med letom je dovolj preprost, da bi ga morda lahko aplicirali na leteče robote – drone. Avtorji raziskave optimistično zaključijo, da bomo morda čez pet do deset let imeli robote, ki bodo po svetu uspešno leteli brez potrebe po navigaciji.

Če želite izvedeti več o vidu žuželk, vas vabimo k poslušanju pretekle oddaje Vid in njegova srajčica.

Čebele so morda same priletele do Avstralije, na vprašanje, kako so se dingi znašli na tem osamljenem kontinentu, pa so nedavno odgovorili arheologinje in arheologi. V reviji Journal of archeological science: Reports namreč poročajo o analizi, v kateri so združili pregledne raziskave genoma dingov in spoznanja o arheoloških najdbah ostankov prvih ljudi, ki so raziskovali deželo tam spodaj.

Znano je, da si dingi in psi delijo zadnjega skupnega prednika z volkovi. Psi so s človekom romali naokoli zadnjih 30 tisoč let, medtem ko o potovanju dingov ne vemo veliko. Iz analiz genoma je jasno, da so se ločili od volkov veliko prej kot psi. Poleg tega nimajo genov za encime za razgradnjo škroba, ki so jih psi verjetno pridobili z adaptacijo na življenje s poljedelskimi skupnostmi. Z analizo arheoloških ostankov pa je raziskovalna skupina ugotovila, da so dingi prišli v Avstralijo šele pred okoli štiri tisoč leti. Zelo verjetno so jih pripeljale lovsko-nabiralniška skupnosti iz Sulawesija.

Preden zaključimo jutranji Znanstveni britoff, naj vas še opozorimo na dogodek v sredo, 14. aprila, v okviru predavanj Znanosti na cesti z naslovom Kvantni triki: teleportacija, kriptografija, kvantni računalniki.

Dinge, ki čebelam kradejo med, sva raziskali Urša in Zarja.