Pri iskanju okusnega obroka se živali poslužujejo najrazličnejših strategij. Ne glede na način iskanja hrane pa je pomembno, da je vložek energije, potrebne za iskanje hrane, manjši od energetske vrednosti zaužitega obroka. V iskanju kompromisa med potrošeno in prejeto energijo v obliki hrane so živali razvile zanimive spretnosti orientiranja ter navigiranja skozi prostor.

Pretekli mesec je revija Journal of Experimental Biology objavila raziskavo, ki je pod drobnogled vzela tovrstne kompromise pri mravljah. V njej so znanstveniki iz Nemčije ter Švice ugotovili, da bojevniške mravlje  Megaponera analis za iskanje hrane raje izberejo časovno najbolj ugodno pot, tudi če ta ni najkrajša.  

Mravlje, obravnavane v omenjeni študiji, so razširjene v podsaharski Afriki, glavni vir njihove hrane pa predstavljajo termiti. Plenilskemu načinu življenja je prilagojena tudi njihova socialna struktura. Ker se tudi termiti premikajo v prostoru, je posebna kasta izvidnikov vedno na preži za novimi lokacijami plena. Ob odkritju nove kolonije termitov se izvidniške mravlje vrnejo v matično gnezdo, iz katerega skupino delavk popeljejo na lov do novoodkrite lokacije.

V omenjeni raziskavi so znanstveniki najprej spremljali iskalne ter bojne pohode petih kolonij mravelj. Nato pa so okoli teh kolonij ustvarili nekakšne ceste, ki so vodile do bližine termitov. Te ceste so predstavljale stezice, iz katerih so raziskovalci odstranili vso pritalno vegetacijo, vendar so bile daljše od optimalne poti, ki so si jo že prej izbrale mravlje.

Ugotovili so, da je uporaba umetnih poti sčasoma vedno bolj in bolj naraščala, močno pa se je skrajšal tudi čas, ki so ga mravlje porabile, da so prišle od nahajališča plena do matične kolonije. Te umetne stezice so postale tudi izhodišča za nove izvidniške pohode.

Poleg manjšega napora, ki ga steze predstavljajo v primerjavi z navigacijo po gosti vegetaciji, hitrejša pot tudi zmanjša verjetnost, da mravlje postanejo plen kaki drugi živali.

Mudilo se je Gregorju.