Na ozemlju Evrope smo trenutno priča širjenju nove vrste zveri. Medvedu, volku, risu in nekaterim manjšim plenilcem se je v zadnjih desetletjih pridružil zlati šakal. Omenjena vrsta sicer že tisočletja živi v jugovzhodnih delih Evrope, nedavno pa se je začela širiti po vsej celini.

Pretekli teden je revija Nature Communication objavila raziskavo, pri kateri je sodeloval tudi Miha Krofel, raziskovalec z Biotehniške fakultete. V omenjeni študiji so želeli ugotoviti, kako krčenje življenjskega prostora avtohtonih velikih zveri vpliva na odnose med plenilci s podobnimi ekološkimi vlogami.

V primeru Evrope je to odnos med dvema predstavnikoma družine psov, volkom in šakalom. V preteklosti na območjih, kjer so živeli volkovi, šakalov ni bilo, saj so v predstavljenem paru slednji stopničko nižje kot dominantni volkovi. V uravnovešenih ekosistemih tako volkovi z lahkoto branijo svojo prostorsko dominanco prek neposrednega plenjenja in prevlade v bitki za hrano.

Današnje stanje pa nam govori drugačno zgodbo. Krčenje gozdov, urbanizacija ter gradnja prometne infrastrukture v povezavi z načrtnim iztrebljanjem volkov v preteklih stoletjih so potisnile njihove populacije na rob preživetja ter razrezale njihov življenjski prostor na majhne koščke. Volkovi, prisotni v manjših gostotah in razbitih tropih, so tako nesposobni braniti svoj teritorij pred vdori šakalov.

Omenjena študija predstavljeni trend postavi na globalno raven. V njej so poleg evropskih sodelovali tudi ameriški in avstralski znanstveniki. Analize odnosov med volkovi in kojoti ter dingi in lisicami govorijo enako zgodbo.

Odkritje predstavlja košček sestavljanke, ki kot celota prikazuje rušenje ravnovesja naravnih ekosistemov in posledično manjšanje biotske pestrosti, sestavljanke, ki nam lahko služi kot načrt za izboljšanje sedanjega stanja.

Za šakali je šel Gregor.