Prebivalci predindustrijskih družb v povprečju ne spijo dlje kot moderni ljudje. Skupina ameriških antropologov je raziskovala vzorce spanja pri treh lovsko-nabiralniških in hortikulturnih družbah v Afriki in Južni Ameriki. Zanimivo pri teh družbah je, da je pri njih nespečnost tako redka, da v dveh izmed treh proučevanih družb besede zanjo sploh nimajo.

Tudi v predindustrijskih družbah ne spijo predpisanih osem ur, pač pa v povprečju zgolj slabih šest in pol ur na noč. Podnevi ne dremajo, prav tako pa ne hodijo spat s kurami, saj postanejo zaspani šele nekaj ur po sončnem zahodu. Se pa zbujajo s petelinom ali še prej. Te ugotovitve povezuje razlaga, da se spalni ritem bolj kot s svetlobo uravnava s temperaturo okolja. Ta namreč po sončnem zahodu počasi upada, zjutraj pa se hitro zviša. Če zberejo dodatno empirično podporo za to ugotovitev, ima lahko to pomembne implikacije za zdravljenje nespečnosti v zahodnih družbah.

Raziskovalni skupini iz Stanforda je uspelo odkriti skupino celic, ki se razvije v gladke mišice krvnih žil srca. Celice, imenovane pericite /peri – cite/, so bile odkrite v miškah, a so rezultati pomembni tudi za uporabo pri zdravljenju ljudi.

Poleg samih celic je raziskovalcem uspelo določiti signalne molekule, potrebne za razvoj pericit v krvne žile. Z dodajanjem analogov signalnih molekul bi lahko na področjih s slabo prekrvavitvijo ali poškodovanih tkivih srca spodbudili razvoj novih žil.

Spodbujanje rasti novih arterij bi lahko močno izboljšalo in olajšalo zdravljenje zamašitev krvnih žil na srcu. Današnje metode se namreč čiščenja žil lotijo podobno kot odmaševanja vodovodnih cevi in pogosto na dolgi rok ne spremenijo predhodnega zamašenega stanja. Z gojenjem nadomestnega krvnega obtoka okoli mesta zamašitve bi lahko ta problem trajno odpravili. S tem bi zmanjšali možnost ponovnega nastopa srčnega infarkta pri bolnikih, ki so ga že preživeli.   

Srčne težave ne pustijo spati Arnetu in Andražu.