Za pokrajine z revnimi tlemi v polsuhih podnebjih so značilni krhki ekosistemi, ki počasi okrevajo. V tej študiji je skupina raziskovalcev z univerze v Madridu in univerze v Kastilji – La Manči proučevala kratkotrajne ekološke učinke zgodnjega preventivnega požiga na tla v polsuhih sredozemskih pokrajinah. Svoje izsledke so objavili v reviji Heliyon.

Povečana možnost divjih požarov zaradi podnebnih sprememb je zaskrbljujoča v suhih in polsuhih podnebjih, kjer so poletja zelo vroča in suha. Posledice požarov so počasna obnova rastja, sušni stres in degradacija tal, zato se posledično poveča ranljivost ekosistemov. Požari lahko preoblikujejo pokrajino in podaljšajo sušno obdobje zaradi zmanjšane pokrovnosti z vegetacijo, ki bi zadrževala vlago. Eden izmed ukrepov za preprečevanje požarov je preventivni požig. Na znanih požarnih območjih se s preventivnimi požigi ustvarijo pasovi prekinjene vegetacije, s katerimi se omeji divje požare.

Preventivni požig je raziskovalna skupina izvedla v maju leta 2021 na jugovzhodu Španije. Izbrana regija je močno dovzetna za dezertifikacijo. Tamkajšnja pokrajina je sestavljena predvsem iz travnikov in alepskega bora. Za poskus so raziskovalke izbrale šest vzorčnih ploskev velikosti 30 kvadratnih metrov s primerljivimi pogoji. Vse ploskve so imele enak teren, s čimer so zagotovile enak potek gorenja. Ploskve so bile med seboj oddaljene deset metrov. Na treh ploskvah je lokalno podjetje za okoljsko upravljanje izvedlo požig, ostale tri pa so bile kontrolne ploskve. Preventivni požig so opravili po navodilih gozdarjev, da se je ogenj pomikal proti vetru. Na ta način se skrajša čas stika ognja s tlemi in posledično zmanjša tveganje za močno povišanje temperatur v tleh, ki bi škodovale mikrobnim združbam.

Poskus je trajal eno leto, da so raziskovalci lahko pridobili podatke o sezonskih in letnih spremembah v lastnostih tal. Na vseh ploskvah so štirikrat v letu vzorčili tla in izmerili njihove fizikalno-kemične lastnosti. Vzorčenje so opravili en teden pred požigom, en teden po požigu, jeseni in eno leto po požigu. Da so ocenili vpliv na sestavo tal, so enkrat na mesec celo leto vzorčili respiracijo tal, prepustnost in odbojnost tal za vodo. Respiracija tal imenujemo proces nastajanja ogljikovega dioksida pri respiraciji organizmov, ki živijo v tleh. Prepustnost in odbojnost tal za vodo sta pomembna parametra za določevanje sposobnosti tal za zadrževanje vode. Večja prepustnost in odbojnost tal za vodo pa pomenita hitrejše odtekanje vode in manjšo dostopnost vode rastlinam.

V nasprotju s pričakovanji večjih razlik v respiraciji prsti, prepustnosti tal za vodo in odbojnosti tal za vodo po enem letu niso zabeležili. Odstopanja so zaznali le v tednu po požigu. Večjih odstopanj niso izmerili niti za pH, kalij, kalcij, magnezij in natrij. Količina organskega materiala nad tlemi se je seveda takoj po požigu zmanjšala. Posledično so takrat izmerili povečane koncentracije fosforja in dušika v tleh. Vsebnost teh snovi se je s časom znižala, saj so jih absorbirale rastline in mikrobi. Ti rezultati nakazujejo, da je lahko preventivni požig v podobnih ekosistemih primerna strategija upravljanja.

Pri tipu raziskav, kot je vpliv požara na ekosistem, eno leto predstavlja kratko obdobje za proučevanje tega vpliva. Zato so potrebne dolgoročne raziskave preventivnega požiga, da lahko učinkovito načrtujemo trajnostno ohranjanje in obnavljanje požganih območij. To je še posebej pomembno za območja, kjer drugih preventivnih ukrepov za požare ne moremo izvajati zaradi otežene dostopnosti. 

Varnega požigalništva se je učila vajenka Špela.