V reviji Science je skupina raziskovalcev in raziskovalk z oddelka robotike na Harvardu predstavila nov način varčevanja z energijo majhnih robotkov. Imenujejo jih RoboBees, kar v prostem prevodu pomeni robotske čebele. Mikro roboti lahko med letom z uporabo statične elektrike počivajo tako, da navpično visijo s predmetov različnih površin.

Omejitev letečih robotov še vedno predstavlja čas, ki ga lahko preživijo v zraku. Idejo za visenje robotov so v raziskovalni skupini dobili pri živalih, kot so netopirji, ptice in nekatere žuželke, ki na ta način pogosto varčujejo z energijo. Robotske čebele v ta namen uporabljajo elektriko, ki povzroči adhezijo, torej prilepljanje ene podlage na drugo. Za vzdrževanje adhezijske sile, ki jim omogoča visenje, porabljajo zelo malo energije in se jim tako podaljša čas, ko so lahko v zraku. Robotska žuželka v velikosti sponke za papir pa lahko pristane na zelo raznolikih površinah, med drugim tudi na lesu, steklu in celo na listu rastline.

Celotni mehanizem tehta okoli 13 miligramov in omogoča vklop in izklop elektrostatične sile. Ohranjanje razlike v naboju pristajalne površine robota in površine, s katere visi, vseeno porabi nekaj elektrike. Privlak se ustavi preprosto tako, da se prekine dostop do energije in mikro robot lahko odleti naprej. Ta način varčevanja z energijo pa je mogoč le za res majhne robote, ki tehtajo približno toliko kot čebela. Kako RoboBees izgledajo, si lahko pogledate na posnetku.

Od robotskih žuželk nadaljujemo z drugim načinom preživetja v naravi. Korejsko–poljska skupina raziskovalk in raziskovalcev je na podlagi serije vedenjskih poskusov poglobila znanje o prikazovanju varovalnih barv pri žuželkah. Hiter preskok od nevtralnih do opozorilne barve naj bi služil hitrejšemu učenju plenilca o tem, kdo je užiten in kdo malo manj. Toda raziskava omenjene hipoteze ni potrdila.

Strupene in neužitne žuželke imajo pogosto temu primerne barve in vzorce, ki pa jih včasih skrivajo pod drugim parom kril in jih razkrijejo šele tik preden jih ptica želi pojesti. V raziskavi so opazovali vedenje in učenje vrste sinic Parus minor, ki so jih z mrežami ulovili v okolici univerze v Seulu. Za testne sinice so pripravili po okusu in barvah različne modele plena iz papirja in sončničnih semen. Modeli plena so se razlikovali po okusu in po tem, ali so imeli opozorilne barve vidne, skrite ali pa jih niso imeli.

Razkritje opozorilnih vzorcev kot presenečenje po napadu plenilca se je izkazalo za enako učinkovitega, kot če je bil model, ki je služil kot simulacija plena, ves čas obarvan. Raziskava kljub nepotrjeni hipotezi dopolnjuje znanje o razvoju različnih oblik uporabe svarilnih barv pri nevretenčarjih in vretenčarjih.

V opozorilne barve se je odela Urša.