Globalna trgovina s kmetijskimi pridelki nam dandanes omogoča, da si lahko ne glede na letni čas privoščimo eksotično sadje in zelenjavo. Hrana, pridelana na različnih koncih sveta, pa v sebi skriva drugačno vrednost od tiste, navedene na policah supermarketov.

Večina največjih izvoznic hrane se pri njeni pridelavi močno zanaša na namakalno poljedelstvo. Mednarodna skupina znanstvenikov in znanstvenic je pretekli mesec v reviji Nature objavila raziskavo, v kateri so pod drobnogled vzeli vpliv mednarodnega trgovanja s kmetijskimi pridelki na praznjenje svetovnih zalog podtalne vode.

Ugotovili so, da se je med letoma 2000 in 2010 svetovna poraba podtalnice za namene namakanja povišala za četrtino. Kot razlog za omenjeno povišanje raziskovalke in raziskovalci navajajo spremembe v načinu pridelave hrane in njeni količini v razvijajočih se državah, kot sta Pakistan in Indija. Prav tako pa k temu zaskrbljujočemu trendu veliko pripomorejo bolj razvite kmetijske velesile. Združene države Amerike so v preteklem desetletju močno povišale izvoz teh netrajnostnih pridelkov na kitajski trg. K temu naj bi pripomoglo višanje življenjskega standarda v tej državi. Poleg držav, odgovornih za izčrpavanje vodnih zalog, predstavljena študija navaja tudi najbolj potratne pridelke, med katerimi najdemo pšenico, riž, sladkor, bombaž, koruzo in sojo.

Omenjeni trend je zaskrbljujoč, če razumemo, da se podtalni rezervoarji, iz katerih je ta voda načrpana, polnijo veliko počasneje, kot jih mi praznimo. Nič kaj spodbudno ni niti dejstvo, da živimo v času, ko suše postajajo vse boj nepredvidljive in pogoste. Po drugi strani pa so potrebe po hrani zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva višje kot kdajkoli prej.

Čeprav imamo občutek, da je voda neizčrpen naravni vir, se moramo zavedati, da temu ni tako. V nasprotnem primeru nas lahko nespametna uporaba vodnih virov privede do okoljskih in socialnih problemov, katerih razsežnosti si je težko predstavljati.

Za jutranje namakanje je poskrbel Gregor.