Podatki z Nasine misije New Horizons kažejo, da je pritlikavi planet Pluton veliko bolj geološko aktiven, kot se je domnevalo do sedaj. Transportni cikli dušikovega in metanovega ledu lahko spremenijo distribucijo mase na površju do te mere, da prihaja do sprememb medsebojne orientacije Plutona in njegove lune Haron.

Nasina sonda v misiji New Horizons se je na pot proti Plutonu odpravila že davnega leta 2006. Čeprav smo zadnje kilobajte podatkov, ki jih je sonda zajela ob srečanju s Plutonom lani, prejeli komaj kak mesec nazaj, astronomi že kar nekaj časa preučujejo pridobljeni material.

V središču pozornosti dveh nedavnih študij se je znašel eden najizrazitejših površinskih geoloških pojavov na Plutonu, in sicer nižina, imenovana Sputnik Planitia. Nižina zaseda velik del Plutonovega površja in je najverjetneje nastala kot posledica trka meteorita. Njeno površje je skoraj popolnoma gladko, kar kaže na to, da se aktivno obnavlja.

Kar to nižino naredi še posebej zanimivo, je njen položaj na Plutonovem površju -- nahaja se namreč le 5 stopinj od točke, ki vedno kaže proti Plutonovi luni Haron. Znanstveniki zato domnevajo, da se v tej nižini nahaja masna anomalija oziroma povečana ali zmanjšana gostota materiala. Na planetu, ki se vrti, lahko taka masna anomalija učinkuje podobno kot nepravilnost na kolesu ali vrtavki, ki se ponavadi prej ali slej poravna z eno od glavnih osi vrtenja.

Dodatno potrditev, da gre pri nižini Sputnik Planitia za vrtenje Plutonove plimne osi, torej ene izmed glavnih osi planeta, nam dajo računalniške simulacije razmer v Plutonovi skorji. Fotografije tektonskih prelomov na Plutonu izven gladkega območja te nižine se namreč ujemajo z rezultati simulacij.

Obe omenjeni študiji se strinjata, da nastale tektonske prelomnice zanesljivo kažejo na premikanje Plutonove plimne osi, razlikujeta pa se v razlagi nastanka masne anomalije. Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji anomalijo razlaga s tekočim oceanom, ki se verjetno nahaja pod površjem Plutona. Ta bi bil ob trku meteorita potisnjen bliže površju. Ker je tekoča voda kljub primesem še vedno gostejša od ledu, to pojasni premik težišča sistema.

Druga študija, ki jo je objavila skupina z Univerze v Arizoni, pa nastanek masne anomalije razlaga z nalaganjem ledu iz atmosfere kot posledice vremenskih ciklov. Nalaganje ledu prikazujejo kot najverjetnejšo gonilno silo pojava, oceanu pod površjem pa pripisujejo manjšo vlogo. Avtorice in avtorji niso prepričani, v kolikšni meri je ocean, glede na raztezek Plutonove skorje, o katerem pričajo tektonski prelomi, sploh še v tekočem agregatnem stanju.

Mimo Plutona je z vami švignil vajenec Marko.