A še verjameš v božička?

A še verjameš v božička?

Mnenje, kolumna ali komentar
Film Rare Exports

V prazničnem času fotri, varuške, dedki in drugi skrbniki otroke vodijo na dogodke, kjer jih pozdravi in obdaruje kak sveti mož. To je lahko Miklavž, Božiček ali Dedek Mraz. Vsi dogodki imajo zelo podobno formo. Otroci kličejo dobrega moža, ta pride in moralizira o dveh najbolj čarobnih besedah. Prosim in hvala, seveda. Nato otroci v en glas zapojejo pesmico Siva kučma, bela brada in posamično sedajo v naročje našemljenemu upokojencu, ki vsakemu da darilo.

Zakaj otroke množično vodimo na sindikalne Božičke in jih prepričujemo v obstoj domišljijskih likov? Kdaj otroci nehajo verjeti in zakaj jih lahko posedemo v naročje gospodu, tudi ko vedo, da je to maska? In navsezadnje: kako je možno, da vprašanje “Še verjameš v Božička?” ne omaje njihovega prepričanja?

Božiček krši fizikalne zakone časa, gravitacije in prostora. V eni noči prepotuje ves svet, spušča se skozi dimnike in leti na saneh z vpreženimi jeleni. Ne glede na to majhni otroci verjamejo v njegov obstoj, ker jim to potrjujejo številne avtoritete okrog njih - starši, vzgojitelji, vrstniki in televizija. Verjetje je tako pogojeno s konsistentnim potrjevanjem odraslih, da Božiček obstaja.

Okrog osmih let pa otroci spontano in postopoma razvijejo intelektualno razumevanje, da njegov obstoj ni mogoč. Otroci v času prehoda na raven konkretnega logičnega mišljenja že operirajo s konceptualnim aparatom, ki jim omogoča prevpraševanje nenavadnih ali neverjetnih lastnosti. Otroci do sedmega leta sprašujejo vprašanja o običajnih človeških lastnostih, kot je: “Kje živi Božiček?” Otroci po sedmem ali osmem letu pa prevprašujejo neverjetne lastnosti, kot je: “Kako lahko Božiček obišče vse otroke v eni noči?” 

Postopoma tako zaradi lastnega interesa in razvoja vedno manj verjamejo v obstoj tega fantastičnega bitja. Zraven razumevanja, da Božiček ne obstaja zaradi fizikalno nemogočih pogojev, vidijo starejši otroci tudi praktične dokaze, da Božička ni. Morda v omari odkrijejo darila ali pa vidijo, kako si Božiček snema brado. Zakaj, ne glede na to, še vedno pišejo pisma Božičku in mu v nakupovalnem centru sedijo v naročju? Žižek je že načel to debato.

Otroci verjamejo staršem. Prenos znanja s strani staršev jim omogoča lažje spoprijemanje z realnim svetom. Starši imajo seveda vedno prav in vse, kar rečejo, drži. Zakaj bi lagali? Na tem mestu moramo razlikovati med nesprejemljivimi lažmi in belimi lažmi, s katerimi nas starši želijo zaščititi pred kruto resničnostjo. Ko verjetje v Božička pojenja, so otroci soočeni z dejstvom, da so jim starši lagali. Iz te pozicije sta možni dve posledici.

V prvi otrok začne dvomiti tudi v vso ostalo vednost, ki jo je pridobil od staršev in drugih pomembnih oseb. Če so lagali o Božičku, o čem drugem so še lagali? Druga možnost pa je, da otrok hkrati z razumevanjem, da Božička ni, pridobi tudi sposobnost razlikovanja med lažmi, s katerimi hočemo drugim dobro, in egoističnimi lažmi. Če ne prej, si pa šele odrasli posamezniki osmislijo zgodnje laži kot vzpostavljanje čarobnosti in osmišljanja ritualov v družini.

Prejemanje darov so raziskovali številni antropologi, ki so v tem prepoznali regulacijo medosebnih odnosov. Obdarovanje temelji na zakasnjeni recipročnosti. Če dobim darilo za rojstni dan, moram prijateljici za njen rojstni dan uslugo vrniti. Takšno vršenje pritiska je očitno prisotno tudi pri božičnem obdarovanju, kjer otrok očitno ne more povrniti dolga. Zraven tega mora otrok brezpogojno sprejeti darila in se s tem podrediti obdarovalcu.

Darilo je konkretno in osebno, namenjeno specifični osebi za specifičen namen, s čimer se vrši dodaten nadzor nad možnostjo uporabe darila. Zato odrasli najraje sprejmemo denar, univerzalno sredstvo, s katerim lahko kupimo tudi sicer neodobravane artikle. Največjo obdarovalno moč ima ravno Božiček, ki z brezmejnim nadzorom otrokove pridnosti in nemarnosti ter zmožnostjo podariti ali odreči željo, omogoča starševski nadzor nad vedenjem otroka.    

Čeprav poznamo več dobrih mož, globalno prevladuje Božiček. Božiček je bel, modrook nordijski gospod, ki doseže tudi otroke, ki mu niso niti malo podobni. Pri raziskovanju vpliva Božička na otroke tako ne smemo pozabiti na to, da je za mnogo otrok moralno neoporečna oseba bel starec, kar lahko negativno vpliva na njihovo dojemanje lastnega etničnega porekla. Niti na to, da so kulturno specifični domišljijski liki zagotovo prisotni, vendar jih radi spregledamo.

Božiček je v tem nekakšen ustoličen arhetip, hrana naše neumrljive nostalgije, nemoteno se stlači skozi luknje  osebnozogodovinske pozabe. Ostane tisti mož, na katerega se pripenja magičnost otroškega zapopadanja sveta - po delih in z veliko tolerance za dvoumnosti.

Po drugi strani naši skupnosti redko kaj daje tak občutek kohezije kot skupna verjetja: pazljivo šepetanje o neobstoju Božička, praznovanje, ki skorajda ni več vezano na religijska prepričanja, nacionalno pripadnost, ampak zgolj na afiniteto do daril; vse to je snov zamišljene skupnosti, ki se za hip ustvari okrog zamišljenega moža. Identitetna oprema za pripadnost temu skupnemu obredju je relativno osnovna, ni esencialna, ampak ritualna: kdor vstopa v ritual diskretnega darovanja je del Božičkovega kraljestva. Saj v to harmonijo se potem vriva političnost Dedka Mraza in religioznost Miklavža, ampak nekako ne zmagujeta, kajti otroci so nosilci ideologije in razpokam v objektu svojega verovanja ne pripisujejo pomembnosti.

In ravno zaradi občutka vtkanosti v skupnost se zdi, da se možiclja odrasli oklepajo skoraj toliko kot otroci. Varnost anonimne skupnosti je privlačna, po drugi strani pa omogoča lagoden odmik od nujnosti izrekanja o svojem položaju znotraj ideologije. Oh, kakšno olajšanje: tukaj smo itak za otroke. Pripadamo, obenem pa nas ne kontaminirajo partikularne ideološke oznake. Božiček je vezan na neko drugo generacijo, mi smo samo zadovoljni opazovalci decembrske kohezije! Še preden postane preudobna, pa itak prihlačajo sveti trije kralji, ki se kot most razpirajo med magijo in realnostjo.

Kakorkoli obrnemo, na verjetje v Božička pogosto ne moremo vplivati. Otroci so vsakodnevno v stiku z ogromnim številom informacij, med katerimi se v decembrskem času pojavi tudi Božiček. Vseprisotnost tega mita in njegovega vzdrževanja nas postavi v situacijo, kjer se upremo ali pa konformiramo. Kaj bomo storili, je seveda vseeno - otroci tako ali tako nehajo verjeti v Božička okrog osmega leta.

O smislu Božička so se spraševali preobremenjeni prekerni  škratki v njegovi delavnici.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

zdej ste pa že na črnem humorju :-)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.