Izjava izr. prof. dr. Kozina

V izjavi smo slišali izredno profesorico Ano Kozina s Pedagoškega inštituta, gostjo okrogle mize ob mednarodnem dnevu žensk v znanosti, ki je 11. februarja potekala na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Gostje omizja so poročale, da na institucijah, s katerih prihajajo, zaznavajo upad zanimanja za raziskovanje na akademskih institucijah med mladimi. V debati so se zato posvetile tudi že velikokrat prevprašanemu položaju mladih raziskovalk in raziskovalcev v Sloveniji. V današnjem komentarju se sprašujemo, kakšna je trenutna situacija mladih raziskovalk in raziskovalcev. V znamenju mednarodnega dneva žensk v znanosti pa pozornost namenjamo tudi izzivom nizke zastopanosti žensk v znanstvenoraziskovalni skupnosti, ki po opravljenem doktoratu pogosto opustijo raziskovanje. 

Mladi raziskovalci in mlade raziskovalke so doktorski študenti in študentke, katerih šolnina, plača in socialni prispevki so v celoti kriti s sredstvi državnega proračuna. Poleg študija so vključeni v raziskovalno ter nemalokrat tudi pedagoško delo na matični instituciji, ki jim kot delodajalka zagotavlja tudi materialne pogoje za raziskovanje. Tovrstni program raziskovalnega usposabljanja, ki naj bi služil obnovi in pomladitvi raziskovalnega ter raziskovalno-pedagoškega kadra, pa, kot poročajo gostje okrogle mize, med mladimi vzbuja vedno manj zanimanja.  

Gostje omizja »Znanost je za vse« so izpostavile številne razloge za upad zanimanja. Kot najpomembnejšega so označile slabe plačne pogoje, ki predvsem na naravoslovnih področjih niso konkurenčni tistim, ki jih ponuja industrija. Še leta 2023 je neto plača mlade raziskovalke ali mladega raziskovalca znašala zgolj 80 odstotkov povprečne slovenske neto plače. Z novo plačno reformo bodo plačni pogoji mladih raziskovalk in raziskovalcev nekoliko boljši, približali se bodo povprečni slovenski plači. 

Še vedno pa ostaja kopica težav, na katere opozarja Aktiv mladih raziskovalcev in asistentov pri sindikatu SVIZ. Poleg plačilnih pogojev, izkoriščanja in hierarhičnih pritiskov položaj mnogih raziskovalk in raziskovalcev otežuje še prekarna narava dela, ki se pogosto odraža tudi v nadaljevanju njihove raziskovalne poti. Tudi program mladega raziskovalca zagotavlja financiranje zgolj za obdobje opravljanja doktorata, praviloma štiri leta, nato pa marsikomu služba ni zagotovljena. 

Da bi razumeli izvor prekarnosti raziskovalnega dela, moramo pozornost nameniti trendu projektizacije znanosti. Gre za sistem, ki raziskovalno organizacijo in financiranje za raziskave vse bolj veže na kratkoročne projekte. Raziskovalke in raziskovalci, ki delujejo v takem sistemu, se znajdejo v začaranem krogu nenehnega tekmovanja za sredstva raznolikih razpisov, ki bi jim omogočili nadaljevanje njihovih raziskav. Takšno tekmovanje pa je pogosto kontraproduktivno. Če kljub visoki konkurenčnosti raziskovalci uspejo pridobiti nujno potrebna sredstva, jih ponavadi spremlja obilica birokratskih bremen, prekratki roki in prevelika delovna obremenitev. Izjemni znanstveni napredki, h katerim stremijo raziskovalci, namreč pogosto terjajo več časa kot povprečno obdobje financiranja projekta. Posledično je v takem sistemu ogrožena tudi integriteta raziskovalnega procesa. 

Številne raziskave kažejo na to, da se raziskovalci zavoljo doseganja dobrih znanstvenih objav vse pogosteje zatekajo k tako imenovanim vprašljivim raziskovalnim praksam. Mednje denimo spadajo selektivno poročanje o rezultatih, uporaba neustreznih metod ali analiz, nedosledna dokumentacija dela in neustrezno citiranje virov. Kako pa vse to vpliva na mlade raziskovalke in raziskovalce? Aktiv mladih raziskovalcev in asistentov denimo navaja, da mnogi živijo od projekta do projekta, pogosto so v želji po finančni stabilnosti prisiljeni v iskanje alternativnih virov zaslužka. 

Pomembno je omeniti, da na zanimanje za znanost in raziskovanje vpliva tudi splošno negativno dojemanje znanosti s strani družbe. Znanost si radi zamišljamo kot zlati standard objektivnosti in nepristranskosti, v resnici pa je sodelovanje v znanstvenem raziskovanju družbena aktivnost, ki je kot taka neizogibno politična. V zadnjih letih, ki so jih zaznamovali globalna pandemija in številni okoljski izzivi, se je jasno pokazalo, da lahko znanost predstavlja tudi močno politično orodje. 

Nezaupanje v znanost ni nov pojav, a v času nenehnih kriz in v kombinaciji s populizmom pridobiva nove zaskrbljujoče razsežnosti. Populistični diskurz znanost javnosti prikazuje v izkrivljeni obliki, kot dejavnost elit, ki jih vsakdanje skrbi »običajnih ljudi« ne zanimajo. Takšen prikaz odpira prostor teorijam zarote, ogroža možnosti za strokovno javno razpravo in tako otežuje tudi sprejemanje političnih odločitev, ki bi morale v prvi vrsti temeljiti na strokovnem znanju. Znanost je zato vse pogosteje tarča poskusov delegitimizacije, znanstvenice in znanstveniki pa se soočajo z obtožbami politične pristranskosti, strokovne nesposobnosti ter prikrivanja resnice pred javnostjo. 

Poleg možnih vzrokov, ki bi mlade lahko odvračali od zaposlitve v raziskovalnem sektorju, so gostje okrogle mize komentirale tudi razliko v deležu ženskih in moških raziskovalcev v Sloveniji. V raziskovalno-razvojni dejavnosti ženske namreč predstavljajo zgolj tretjino zaposlenih, kljub temu da doktorski študij letno zaključi približno enako število žensk kot moških. Eden pomembnejših izzivov za ženske, ne samo v akademski sferi, temveč nasploh v znanosti, je tudi plačna vrzel. V Sloveniji je trenutno več kot 6000 doktoric znanosti, kar predstavlja slabo polovico vseh doktoratov, njihove plače pa so v povprečju za 12 odstotkov nižje kot plače moških z isto izobrazbo. Ta plačna vrzel je občutno višja od skupne plačne vrzeli med moškimi in ženskami v Sloveniji, ki je leta 2021 znašala 2,7 odstotka. 

Da so ženske manj prisotne in manj plačane v raziskovalni dejavnosti, je rezultat kompleksnega prepleta razlogov. Povzema profesorica doktorica Andreja Gomboc s Fakultete za naravoslovje na Univerzi v Novi Gorici.

Izjava prof. dr. Andreja Gomboc

Kljub številnim izzivom statistični podatki kažejo, da zanimanje žensk za znanost, vsaj v času študija, ostaja. Težava torej ni v pomanjkanju interesa, temveč v strukturnih ovirah, ki otežujejo njihovo nadaljnjo raziskovalno pot. Očitno pa je, da je raziskovalni sektor nujno potreben prenove s sistemskimi spremembami, ki bi zagotovile enakopravnejše možnosti v znanosti. Pomembno je, da se v tem diskurzu vprašamo tudi, kakšne vrednote je v znanosti potrebno zaščititi. 

Če želimo znanost, ki služi javnemu interesu, mora le-ta zagotovo temeljiti na transparentnosti, kritični presoji in argumentirani strokovni razpravi, ne zgolj na interesih kapitala. Zaradi slabih delovnih pogojev, ki jih ponuja akademska sfera, mladi pogosto odidejo v industrijo. Raziskovalno delo pa ne sme biti omejeno le na industrijo, saj bi tako znanstveni razvoj postal podrejen tržnim prioritetam. Pomembno je torej, da študentje in študentke razumemo meje med javnim in zasebnim raziskovanjem, ki so v praksi vse bolj zabrisane, in tako zaščitimo akademsko neodvisnost.

Komentirala je vajenka Tonja.