Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani se je v okviru projekta SmartGene.si zaključila prva faza kliničnega testiranja nove genske terapije za bazalnocelični karcinom glave in vratu. Preizkušana genska terapija deluje na način, da ob vbrizganju genskega zapisa za interlevkin-12 v bolnikove celice te začnejo same proizvajati terapevtsko molekulo. Gensko terapijo so razvili slovenski raziskovalci in raziskovalke. Rezultati preskušanja, ki je potekalo med letoma 2021 in 2023, niso pokazali hujših stranskih učinkov, kar predstavlja pomemben korak v razvoju novih oblik zdravljenja. 

Bazalnocelični karcinom glave in vratu je najpogostejši maligni kožni tumor in predstavlja približno 75 odstotkov zaznanih primerov kožnega raka. Pojavi se lahko na različnih delih telesa, najpogosteje pa na območjih, ki so najbolj izpostavljena sončnemu sevanju, kot so obraz, ušesa, lasišče in vrat. Večjemu tveganju so izpostavljeni tudi tisti, ki uporabljajo solarij. Prav tako so bolj dovzetni tisti, ki opravljajo poklice na prostem, denimo gradbeni delavci ali kmetje. Okoli 20 odstotkov primerov se pojavi na koži, ki ni bila izpostavljena soncu, denimo zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju, arzenu ali zaradi imunosupresije.

Leta 2012 je bilo v Sloveniji 1870 potrjenih primerov bazalnoceličnega karcinoma. Tveganje za njegov razvoj pa je desetkrat večje pri bolnikih s presajenim organom v primerjavi s splošno populacijo. Podatki o pojavnosti nemelanomskega kožnega raka so tako pri nas kot v drugih državah pomanjkljivi. Do tega pride, ker se odvisno od velikosti in debeline tumorja lahko ta zdravi pri različnih specialistih, zaradi česar ni konsistentnega vodenja baze podatkov. 

Trenutno se bazalnocelični karcinom zdravi na več načinov. Najpogostejši način je kirurška odstranitev. Po podatkih Onkološkega inštituta v Ljubljani je uspešnost po petih letih do 98-odstotna. Kadar kirurška odstranitev ni primerna, na primer pri starejših bolnikih ali na občutljivih delih telesa, kot so oči ali nos, se lahko zdravi tudi z obsevanjem. Zelo začetne ali tanke tumorje zdravijo tudi dermatologi, tako da jih zmrznejo ali nanesejo kreme s kemoterapevtskimi učinkovinami. 

Za razliko od številnih drugih malignih tumorjev običajno raste zelo počasi in ne tvori zasevkov v drugih organih. Ocenjeno tveganje za zasevanje je manj kot 0,1 odstotka. Značilnost, da ne zaseva v druga tkiva, je bila raziskovalni ekipi iz Ljubljane ključnega pomena pri njegovi izbiri modela za raziskavo učinkov genske terapije na imunski sistem. Pri agresivnejših oblikah raka takšno čakanje ni varno, saj bolezen hitro napreduje in bi lahko ogrozila bolnika. Ker bazalnocelični karcinom ni smrtonosna oblika raka, so raziskovalci lahko počakali 30 dni pred kirurško odstranitvijo. V tem času so lahko spremljali, kako genska terapija deluje nanj. Karcinom so ob koncu študije vsem testnim osebam varno odstranili.

Projekt SmartGene.si, ki ga je odobrila Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke, je bil delno financiran z državnimi sredstvi in delno s sredstvi evropskega sklada za regionalni razvoj. V okviru projekta so slovenski raziskovalci razvili gensko terapijo, ki temelji na vnosu gena za interlevkin-12 v bolnikove celice. Več o terapiji pove profesor Primož Strojan, vodja tima za zdravljenje rakov glave in vratu z Onkološkega inštituta.

Izjava

Interlevkin-12 je signalni protein, ki ima ključno vlogo pri aktivaciji imunskega sistema, saj spodbuja delovanje naravnih celic ubijalk in citotoksičnih limfocitov T, ki napadajo rakave celice. Poleg tega poveča izločanje interferona-gama, ki dodatno okrepi protivnetni odziv in izboljša prepoznavanje tumorja s strani imunskega sistema. Potek raziskave, razvoj terapije in zasnovo testiranja predstavi Strojan.

Izjava

Strojan v nadaljevanju pove, da stranskih učinkov po testiranju ni bilo pri nobeni izmed treh koncentracij zdravila. V študijo je bilo vključenih devet bolnikov. Med drugim so pri njih ovrednotili spremembe v številu različnih imunskih celic v krvi – terapija nanje ni imela negativnega vpliva. Prav tako niso zabeležili plazmidnih kopij v slini, kar pomeni, da se je terapija lokalizirala v obolelo tkivo. Glavni razlog za testiranje plazmidnih kopij v slini je bil varnostni vidik. Ugotovili so, da se je vbrizgan interlevkin zares zadrževal samo na območju tumorja, zato pacienti niso doživeli stranskih učinkov. 

Kako bo potekala naslednja faza študije, predstavi Strojan.

Izjava

Genska terapija, ki so jo klinično testirali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, je prva tovrstna študija pri človeku v Evropi, ki uporablja interlevkin. V Združenih državah Amerike in nekaterih drugih državah so prav tako bile izpeljane podobne študije, vendar je bil plazmid, ki vsebuje zapis za interlevkin, izdelan drugače. Pristop raziskovalcev v Ljubljani je originalen in različen od tistih, v katerih je bil uporabljen ameriški plazmid, ki vključuje tudi gen za odpornost na antibiotike. To po evropski regulativi ni zaželjeno, zato je v Evropi bilo potrebno ustvariti nov plazmid, ki bo ustrezal tukajšnji regulativi. 

Gensko terapijo bi lahko v prihodnosti uporabili tudi na drugih vrstah raka. Testiranje na bazanoceličnem karcinomu je z raziskovalnega vidika bolj sprejemljivo kot na drugih vrstah raka.

///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

V februarski ZOFFi smo poročali o rezultatih raziskave, v kateri je ameriška raziskovalna skupina določila vsebnost plastike v vzorcih ledvic, jeter in možganov. Ocenili so, da bi lahko iz celotnih možganov izolirali okoli 10 gramov mikro in nanoplastike, kar je po besedah avtorjev primerljivo z maso voščenke. Novica je zaokrožila po več kot 400 novičarskih portalih, vendar pa se je kmalu po izidu študije, objavljene v reviji Nature Medicine, oglasilo več znanstvenikov in znanstvenic, ki so opozorili na metodološke pomanjkljivosti študije in posledično pretirano poročanje o količini mikroplastike v možganih.

V raziskavo so raziskovalci z Univerze za zdravstvene vede v Novi Mehiki vključili vzorce organov po obdukciji v dveh časovnih točkah, leta 2016 in lani. Vsebnost plastike v vzorcih jeter se je v preiskovanem obdobju povišala za štirikrat. V možganih so raziskovalci in raziskovalke določili skoraj desetkrat višjo koncentracijo plastike kot v jetrih. 

Raziskovalna skupnost je na platformi PubPeer, ki je namenjena pregledu znanstvenih raziskav po objavi, opozorila na podvajanje treh slik, ki naj bi prikazovale porast plastičnih delcev v tkivih. Avtorji študije so se opravičili, saj so bili pri nalaganju slik površni, prave pa bodo zagotovili kmalu. Kot najbolj problematično so znanstveniki označili interpretacijo rezultatov, pridobljenih z metodo masne spektrometrije. Avtorji študije bi naj zaradi neustrezne interpretacije meritev podali previsoke vsebnosti plastike. Možgansko tkivo namreč vsebuje veliko lipidov, ki imajo podoben absorpcijski spekter kot polietilenski plastični delci.

ZOFFo sta pripravili vajenka Gloria in Urška.