Vince Staples: FM! + Curren$y, Freddie Gibbs & The Alchemis: Fetti

Vince Staples: FM! + Curren$y, Freddie Gibbs & The Alchemis: Fetti

Recenzija izdelka
26. 11. 2018 - 19:00

V tokratni Tolpi bumov poslušamo in ocenjujemo dve krajši izdaji s polja ameriškega hip-hopa, najprej tretji album kalifornijskega rimoklepača Vinca Staplesa, ki je po začetnem iskanju in sodelovanju z izvajalci, kot so preminuli Mac Miller in fantje iz Odd Future, našel lasten zvok in ga izbrusil predvsem na lanskem izjemnem Big Fish Theory, v začetku novembra pa nenapovedano izdal svoj najnovejši album FM! Druga tokratna izdaja pa v bolj obstranskem projektu z naslovom Fetti pod producentsko taktirko legendarnega The Alchemista združuje dve raperski figuri - hiperproduktivnega zapohanca in enega izvirnih članov Waynovega Young Money Entertainment - Curren$yja ter scarfacevskega gangsterja Freddieja Gibbsa, ki je ob vrsti izdaj utrjen predvsem zaradi odličnega sodelovanja z Madlibom na albumu Piñata.

 

VINCE STAPLES: Fm! (Def Jam Recordings, 2018)

Če se najprej posvetimo Vincu Staplesu, je ta lani resnično odprl novo poglavje v svoji sicer perspektivni in vedno zanimivi karieri, ko je na že omenjenem Big Fish Theory osupljivo združil zvočno skico sodobnega rapa z vplivi zaprašene elektronike - na primer detroitskega techna ali britanskega garage housa – in posledično poskrbel za enega najbolj svežih mainstream rap albumov zadnjih let. Pričujoči FM! sicer ni polnokrvno nadaljevanje tega projekta, saj gre po Vincovih besedah bolj kot za formalen album za “poseben projekt, posvečen njegovemu največjemu oboževalcu, ki je potreboval nekaj, kar bi predstavljalo njega samega in od kod prihaja” – le da je ta največji oboževalec kar on sam.

Vince Staples se z namazanim jezikom premika iz polja hiphopa proti širši prepoznavnosti
 / 6. 7. 2017

Vince Staples je tako sestavil mozaik zabavnih in razgibanih uličnih himn v slikovito zvočno ilustracijo sebi domačega kalifornijskega Long Beacha. Atmosfero razgretih ulic soseske Ramona Park album pričara skozi format radijske oddaje, z občasnimi vskoki in skiti Big Boya - zvezde losangeleškega radia - ter dvema kratkima segmentoma, v katerih vsak svoj prihajajoči fiktivni komad napovesta Tyga in vedno enigmatični Earl Sweatshirt – ki je, mimogrede, kmalu po izidu tega komada napovedal svoj pravi novi album, ki bo izšel že čez nekaj dni. Vincu se - konceptu primerno - tako pridruži še nekaj znanih rezidentov okoliške zahodnoobalne scene, kot so Jay Rock, Kamaiyah, Kehlani in Ty Dolla $ign. Vrsta relativno trapovsko obarvanih, a blago futuristično zvenečih komadov je skoraj v celoti plod producenta Kennyja Beatsa in je znotraj svoje elegantne koherentnosti ravno prav uniformna ter ravno prav dinamična, da je po pičlih 22-ih minutah poslušalec primerno lačen za neobstoječi repete.

Kljub temu da gre za raperjev najbolj komercialno zveneč album doslej, pa ne smemo pozabiti, da je bil Vince od nekdaj  družbeno angažiran edgelord in da izdaje FM! ne gre odpisati zgolj kot zbirko bangerjev – čeprav so ti večinoma tako dobri, da mu tudi v tem primeru ne bi šlo zameriti. Toda poskakujoče podlage in nalezljivi refreni v sebi skrivajo temno podstat obsijanih kalifornijskih ulic, kar želi Vince v resnici  izpostaviti – ali, kot pravi v ironično imenovani Feels Like Summer: »Summertime in the LB wild / We gon’ party til’ the sun or the gun comes out.«

FM! je gosto prežet z udarnimi in slikovitimi besedili o smrti, gangsterskem nasilju in vsakdanjimi uličnimi avanturami, in to ne na romantičen način. Vince Staples tako izkoristi spolirano zvočno podobo, radijski format in veselo naslovnico, ki spominja na Dookie skupine Green Day, za konceptualno dodelano sporočilo o realnosti njegovih domačih okrajev ter tem, kako je ta realnost zapakirana v ličen, kulturno aktualen hip-hop produkt – kar nakaže tudi zanimiv videospot za single FUN! Kljub temu da v učinkovito tragičnem zaključku Tweakin’ Kehlani poje We just lost somebody else this weekend, je zadnji vokal, ki ga slišimo, vseeno promocijsko orientiran glas radijskega voditelja Big Boya.

 

CURREN$Y, FREDDIE GIBBS & THE ALCHEMIST: Fetti (Jet Life Recordings, 2018)

Druga tokratna izdaja je kljub podobni dolžini bolj sproščene narave; vseprisotni producent The Alchemist - ki je v zadnjih dvajsetih letih sodeloval z vsemi, od Nasa in Snoop Dogga do sodelovanja pri soundtracku za igro GTA V – s svojimi, kot vedno učinkovitimi podlagami vzpostavi neobremenjeno igrišče za jezično razgibavanje dveh sodelujočih raperjev. Curren$y, ki je samo v letošnjem letu izdal 6 mikstejpov, brez zavor in večjega haska skoči na Alchemistove bogate, s soulom sedemdesetih podmazane beate, ob tem pa ga več kot vredno izzove danes sicer bolj izpostavljeni Freddie Gibbs. Večina komadov sestoji iz enega verza vsakega raperja, luknje zaradi odsotnosti refrenov pa do povprečne dolžine dveh minut in pol zapolnijo podaljšani instrumentalni izvlečki in blacksploatacijsko obarvani govorni odlomki. Temačno in nostalgično-gangstersko atmosfero denimo odlično pričara že uvodna Location Remote, ki zvočno podobo počasi zgradi skozi dramatične vokale japonske prog rock zasedbe Far East Family Band. Podobno ekscentrični, a privlačno uporabljeni sampli pa tudi v nadaljevanju definirajo najprivlačnejše točke albuma.

Madlib v najbolj konsistentni formi zadnjih let, Freddie pač ne.
 / 19. 4. 2014

Freddie Gibbs v svojih verzih uvede karizmatično nevaren ulični vibe – drugačen kot v njegovem drugem letošnjem projektu, bolj trapovsko orientiranem albumu Freddie, in bližje njegovim predhodnim, bolj profiliranim izdajam. Če se spustimo v za takšen album neizogibno primerjavo med raperjema, Freddie Gibbs zagotovo preseže Curren$yja, o čemer pričajo tudi trije komadi, na katerih se pojavi le en emsi. Če Gibbs namreč dobesedno prestreli srhljiv kitarski arpeggio na komadu Willie Lloyd s svojim hladnokrvno hitrim flowom – in pokaže celo nekaj pevske sposobnosti na čutno zasanjenem Now & Later Gators – je Curren$yjev solo komad No Window Tints najmanj zapomnljiv in razgiban na celotni plošči. Kljub temu da bi bilo možno govoriti o takem ali drugačnem bodisi slogovnem bodisi kakovostnem prepadu med raperjema, ki je razviden tudi iz njunih siceršnjih diskografij, sproščena narava albuma med njima vzpostavi relativno kemijo in homogenost.

V zaključku imamo torej pred sabo dva projekta, ki ju hkrati omejujejo in povzdvigujejo njuna kratkost, zaokroženost in posledična koherentnost. Projekt Vinca Staplesa ima ob primerjavi sicer zagotovo primat, saj nosi določeno konceptualno širino in se na svež način udejstvuje v najnovejših smernicah traperskih beatov – medtem ko je Fetti slogovno veliko bolj naftalinske narave. Oba albuma pa lahko razumemo kot učinkovita v svoji vlogi nekakšne vmesne postaje – za Vinca pred možnim nadaljnim zvočnim pustolovstvom po Big Fish Theory, za Freddieja Gibbsa pa predvsem kot še en priboljšek za oboževalce, poleg letošnjega že prej omenjenega albuma Freddie in pred izdajo njegovega izjemno težko pričakovanega drugega sodelovanja z Madlibom, Bandana, ki naj bi izšel prihodnje leto.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness