Drag City, 2012

Wilson Semiconductors je kratek, a za Neila Hagertyja – znanega iz zasedb Royal Trux in Pussy Galore – po svoje značilen album. Na njem so štirje komadi, v povprečju dolgi okoli osem minut, na Katerih Hagerty samozadostno plasti ideje in variacije izhodiščne teme. Zvočna podoba je dokaj minimalistična: kitara, bas in vokal s svojimi razpršenimi aluzijami ustvarjajo nekoliko filmsko vzdušje puste širjave, v kateri se pa pravzaprav ne dogaja nič razen okajene zvočne blodnjave: newyorški proto-punk, okajeni rokenrol in puščavski odpadniški kantri.

Čeprav imajo vsi komadi svojo jasno kvazisongovsko strukturo, pa zaradi svoje dolžine in brezciljnega preigravanja koherenco počasi izgubljajo. Posamezni deli se navidez brezkončno ponavljajo in menjajo v naključnih trenutkih, ki sledijo trenutnim kitarskim domislicam. Preprosti akordi, kravja basovska zibanja in občasno hrupne solaže.

Odsotnost bobnov je sicer zanimiva, v čemer Wilson Semiconductors sledi estetiki albuma Earth Junk iz leta 2008, ki je perkusivne elemente omejil na ritmizirane orgelske ostinate, ponekod karnevalsko spačene. Vijugasti vokali in psihedelični zvoki kitar tudi tokrat sugerirajo nekakšno globino, a obenem ostajajo zvesti predvsem svoji kaotični površinski zadetosti. Težava je le v tem, da jo po nekaj poslušanjih težko še jemljemo resno. A to pri Neilu Hagertyju niti ne bi smelo preveč presenečati, kajne?