Čisto pravni gusar: Ghost

Čisto pravni gusar: Ghost

Oddaja
15. 2. 2019 - 10.15
 
"Vsi za enega, eden za(v)se" 
 
Zgodba se prične leta 1667, v času vojne med Španijo in Francijo. Zaradi vojne je lakota preplavila ulice Pariza, denar pa je odtekal za vojskovanje. Hrane je primanjkovalo. Narod je stradal.
Baisemaux in Aramis vstopita v celico zapora Bastilj, ki sloveče še danes slovi po celi Franciji. Aramis, bivši mušketir slovečih podvigov, je sedaj v službovanju duhovnega reda prišel kot spovednik spovedovat grehe zapornika. 
Kakšni so bili grehi zapornika številka 639 000, moža z železno masko, tudi sam zapornik ni vedel. Tukaj je bil zaprt že nekaj let, čeprav ni poznal svojega zločina.
 
Mož z masko je obupano potarnal: “Ne vem, zakaj sem zaprt. Moj spomin seže v čas, ko sem bil še deček in sem živel v hišnem priporu. Že takrat sem moral lagati o svoji identiteti ter identiteti svojih staršev. Povejte mi, spovednik, ali bi razkritje mojega obraza povzročilo velik škandal?” 
 
Aramis je odvrnil:
 
“Vsekakor bi temu bilo tako. Bivši, sedaj že pokojni kralj Ludvik XIII je bil poročen z Ano Avstrijsko in ta je rodila dva sina - dvojčka. Eden je postal kralj, drugi je izginil. Poglej portret kralja in povej mi - mož z masko - ali te kralj na koga spominja?”
 
Nenaden šok je zadel mladega moža. Aramis se je zazrl v svoj spomin, ko si je prvič zamislil ta dogodek.
 
Aramis je o srečanju z možem v maski premišljeval že nekaj časa. Načrt je pričel kovati že tedaj, ko mu je ljubica, vojvodinja de Chevreuse, zaupala skrivnost - da je kraljica Ana v noči 5. septembra 1638 rodila dvojčka, oba sina kraljeve krvi.
Ko je Aramis izvedel, da princ Filip živi, je domislil načrt - zamenjati despotskega kralja Ludvika z njegovim bratom. Obenem pa bi njegova strategija vzpostavila marionetni režim na francoskem prestolu, katerega arhitekt bi bil sam Aramis.
 
Tako je Aramis, da bi izpeljal načrta, spretno priredil nalog za izpustitev nekega zapornika, tako pa omogočil pobeg zaporniku št. 639 000. 
 
Ko sta se s kočijo odpeljala iz zapora, mu je Aramis podrobneje obrazložil, kdo Filip sploh je. Obenem pa mu je še povedal, kako njegov brat vlada slabo in ljudi pušča stradati, medtem ko živi življenje razkošja in preobilja v palači v Versaillesu. 
 
Filip je okleval, saj ne ve, čeravno bi želel postati kralj in kaj Aramis dejansko hoče v zameno. Ko mine nekaj časa, Filip po razmisleku pritrdi načrtu za prevrat in rešitelja vpraša - kaj želi v zameno?  
Aramis odvrne, da bi rad postal papež ali pa vsaj kardinal v baziliki Sv. Petra. Filip mu obljubi, da mu bo, če postane kralj, to omogočil.
 
Nekaj noči kasneje oborožena in zamaskirana moška v prevratu  ugrabita kralja Ludvika iz njegove spalnice. Zamaskirana moška sta bila seveda Aramis in njegov dolgoletni prijatelj, mušketir Porthos. Aramis kralja odpelje v bastiljski zapor, kjer skrbniku Baisemauxu pove, da je prišlo do napake. 
Izpustili so napačnega zapornika in sedaj se je Aramis vrnil z napačno izpuščenim zapornik, da  stvar popravi. Obenem pa Aramis pove: 
“Zapornik v maski je doživel napade norosti, saj neprenehoma ponavlja, da naj bi bil kralj Francije. Nenavadno bizarno, morda je jedel kakšne plesnive gobe?  Najbolje bo, da njegova norost izzveni s tem, da ga le pustijo pri miru.” 
Ob teh besedah se je zdelo, da je podvig uspel.
 
…...Ampak puč je bil neuspešen. Ko se je razvedelo, kaj se dogaja v kraljevi palači, so kralja osvobodili - lov za izdajalskimi mušketirji pa se je pričel.
 
V nadaljevanju bomo izvedeli več o tej pripovedi, o tem, kdo je pripoved napisal in kaj se je zgodilo z druščino mušketirjev. Sedaj pa nekaj glasbe.
 

 
Mož v železni maski je označba za neznanega zapornika, aretiranega leta 1669. Zapornik številka 639 000 je resnično ždel v eni izmed ječ bastiljskega zapora, nato pa so ga premestili še v druge. Znano je dejstvo, da je imel zapornik v vsej svoji 34-letni dobi za rešetkami samo enega ječarja, ki mu je bilo ime Benigne Davuergne de Saint-Mars. Zapornikova identiteta je bila tako strogo varovana skrivnost, ki so jo poznali le redki v službi kralja. Kdo je zapornik sploh bil? Ali bi lahko zares bil to dvojček slovitega Ludvika XIV.?
 
Skozi čas je zgodovinska zgodba o možu z železno masko postala legenda, legenda je postala mit. Skrivnost okoli pripovedi se je razpletala v otroških knjigah, romanih in kasneje tudi v filmih popularnih po svetu. Francoski filozof in pisatelj Voltaire je dodal trditev, da je bila maska železna, Alexandre Dumas pa je razvil scenarij o identičnih dvojčkih, v zgodbi, katere odlomek ste slišali v uvodu.
 
Francoska saga o mušketirjih Aramisu, Porthosu, Athosu in d’Artagnanu je znana po širnem svetu. Omenjeni liki se pojavljajo skozi velik del pisateljevega opusa in tako tvorijo širšo pripoved, ki doseže epilog v zgodbi o možu z železno masko.
 
Kdo naj bi bil mož z železno masko, ostaja še dandanes misterij, čeprav morda bolj jasen, kot je bil v preteklosti. Prevladujoča teorija danes je, da naj bi legenda govorila o resnični zgodbi moža po imenu Eustache Dauger. Ta naj bi bil sluga Nicolasa Fouqueta, markiza z otoka Belle-Ile, takratnega finančnega nadzornika na dvoru Ludvika XIV. 
 
Ker naj bi Eustache Dauger vedel preveč državnih skrivnosti, o kraji denarja, naj bi ga doletela ta brutalna kazen.
 
Ali je  Eustache Dauger res bil človek z masko, ki je umrl 19. novembra leta 1703 v zaporu, nato pa so ga pokopali z imenom Marchioly ne vemo zagotovo. Zagotovo pa je Dumasova verzija pripovedi veliko bolj romantizirana z bogatimi kontrasti. Zgodba govori o vprašanju legitimnosti prestolonasledstva in v svojem maje aristokratski red še pred francosko revolucijo. 
 
Zgodba se odvija v času absolutizma, iz katerega še dandanes najbolj pomnimo vladavino Ludvika XIV. Slednji je kot pravi suveren utrdil moč prek centralističnega upravljanja Francije. Bil je neomajen, absolutistični monarh, ki se je v zgodovino zapisal z najdaljšim stažem - to je kar 72 let vladavine. Kralj, ki je imel povrh še božji mandat, to kvaliteto pa mu je pripisala rimskokatoliška cerkev.
 
Poldrugo stoletje po življenju Ludvika XIV. - torej pol stoletja po francoski revoluciji - je Alexandre Dumas izdal roman Le Vicomte de Bragelonne. Roman v tretjem delu govori o možu z masko, v to pripoved katero se vpnejo štirje mušketirji, ki jih lahko srečamo v avtorjevih preteklih delih. 
Tako kot je Ludvika XIV. in Alexandra Dumasa ločilo dobrih 150 let, nas dandanes od Dumasove knjige loči približno enako obdobje. 
 
Alexandre Dumas je danes najbolje znan po svojih romanih, kot so Trije mušketirji, Grof Monte Cristo, Črni tulipan in tudi Mož z železno masko. Živel je v zgodnjem 19. stoletju in velja za enega vidnejših francoskih predstavnikov romanticizma in zgodovinskega leposlovja. Njegov oče je bil slaven general in aristokrat, navkljub črnskim koreninam, ki so segale do plantaž s sužnji na francoski koloniji Haiti. Dumas je živel ekstravagantno in razkošno življenje.
 
Alexandreja Dumasa so nedolgo nazaj počastili francoski državniki. Tako je leta 2002 predsednik Francije Jacques Chirac Dumasa postavil ob bok francoskih velikanov, kot sta Victor Hugo in Emile Zola, ko mu je posthumno dodelil mesto v francoskem Pantheonu.
Chirac je dejal, da je
Francija obrodila mnogo pisateljev, a da nihče ni bil tako široko bran in obravnavan kot Alexandre Dumas, njegova dela so bila prevedena v več kot 100 jezikov in preslikana v 200 filmskih upodobitev.”
Obenem pa si je Chirac ustvaril še nekaj političnih točk prek svoje kampanje - boja proti rasizmu. Kot smo omenili, je imel Dumas črnske korenine, njegova babica je bila sužnja na plantaži koloniziranega Haitija.
 
Dogodek leta 2002 pa je precej kontroverzno odmeval v strokovnih krogih, prišlo je do polemik, ali si Dumas sploh zasluži biti del tako cenjene ekipe. Zakaj je prišlo do ogorčenja nekaterih, bomo izvedeli v nadaljevanju. Izvedeli pa bomo tudi, kakšno povezavo ima ta kontekst z današnjo rapovsko sceno. Sedaj pa glasbeni premor.
 

 
Auguste Maquet je bil eden tistih, ki je življenje preživel v senci slovitega francoskega avtorja in je po smrti postal kvečjemu opomba v literarni zgodovini, čeprav je pripomogel pri stvarjenju najbolj priljubljenih zgodb francoskega jezika. Auguste Maquet je pozabljen duh tudi za eruditske učenjake.
 
V kolaboraciji z Dumasom je tihi in kreativni ghostwriter pripomogel k stvaritvi del, kot so Trije mušketirji, Grof Monte Cristo in Mož z železno masko. Figurativno bi lahko rekli, da je Maquet četrti mušketir. 
Ampak s tem se ne bi strinjali vsi. Medtem ko kritiki Dumasa pravijo, da naj bi bil nebrzdani in čudaški Dumas izgubljen brez pomoči Maquetovih preciznih in kreativnih misli, pa Dumasovi privrženci zavračajo Maquetovo vlogo pri kreaciji slavnih romanov, češ da je bilo njegovo sodelovanje obrobno in nepomembno. 
Kakšna je bila njegova resnična vpletenost v proces ustvarjanja, ne vemo, vemo pa, da sta omenjena skupaj sodelovala v štiridesetih letih 19. stoletja. Njuno sodelovanje je trajalo 2 desetletji in skupaj sta soustvarila več kot ducat romanov in iger.
 
Ker je bil Maquet leta 1858 frustriran zaradi pomanjkanja priznanja, se je asistent obrnil zoper svojega mojstra in ga spravil na sodišče, z namenom, da si povrne skupne pravice za soustvarjeno delo. Maquetu je bila priznana premoženjska škoda zaradi neizplačanih honorarjev, kljub temu pa je Dumas ohranil izključno avtorstvo rezultatov. Čeprav je Dumas priznal, da mu je Maquet pri pisanju pomagal, je vztrajal, da je le on sam - edini pravi ustvarjalec del.
 
Ali Maquet zares nikoli ni posedoval Dumasove genialnosti in je bil kvečjemu sposoben pomagač?
Ali pa je šele skupno partnerstvo omogočilo alkimijo, ki je privedla do tako plodnih del? To je danes stvar ugibanj in polemiziranja. Ve pa se, da ni Dumas, ko sta se z Maquetom grdo razšla, napisal ničesar več, Maquet pa je napisal še veliko zmerno dobrih del.
 
Maquet je na podlagi svojega ustvarjanja zaslužil precej denarja, celo toliko, da si je kupil chateau na francoskem podeželju. Literarna legenda pravi, da je imel v svoji knjižnici kopijo romana Treh mušketirjev, z priprejenim podpisom “Napisala Dumas in Maquet”. 
Dumas je umrl obubožan, kljub svoji slavi. 
 
Zgodba orisuje odnos do avtorstva in koncept sodelovanja, ki zna biti pereča tema.  Če smo v pretekli oddaji govorili o plagiatu, ki naj bi bil “neetično, zavržno dejanje nekoga, ki se sam predstavlja z delom drugega”,  ter ugotovili, da gre pri plagiatu za slabo kopiranje brez soglasja tistega, ki je delo ustvaril -potem želimo v tej oddaji poudariti, da gre za temeljno ločnico, ki loči danes predstavljeni pojem ghostwriting od pojma plagiatorstva.
Temeljna ločnica je - soglasje. Pri plagiatu ga ni, pri ghostwritingu pa soglasje soledujočih v neki meri obstaja.
Za razliko od plagiatorstva gre pri ghostwritingu za to, da se dve osebi sporazumeta, da bo nekdo uradni avtor, drugi pa bo v zameno za sodelovanje kot ghost dobila le materialno povračilo. Tako se avtor podpiše pod ustvarjeni izdelek, medtem ko se ghostu ne prizna avtorstva ne prizna. Šlo naj bi za neke vrsto odpoved avtorskim pravicam za delo, ki ga ghost pomaga ustvariti.
 
 
Eden takšnih ghostov je bil Auguste Maquet, ki je deloval v senci slavnega pisatelja, kot njegov vajenec. Čeprav je pomembno pomgal pri ustvarjanju Dumasovih literarnih del, je vedno ostal podtalen in skrit napram egu avtorjeva. Kljub temu da se je kot izvrsten poznavalec zgodovine domislil osnove za zgodbo o treh mušketirjih, pa so ga drugi prepričali, da bi bilo boljše, če zgodbo preda takrat že slavnemu in uspešnemu pisatelju, čigar sam podpis po svoje že pomeni blagovno znamko. 
Takšna praksa poistovetenja z blagovno znamko napram avtorjevi originalnosti izhaja predvsem iz anglosaškega sveta, iz katerega beseda tudi izvira.
 
Tam se kreativna industrija stalno poslužuje tovrstnih tehnik in zaposluje ljudi, ki pristavijo svoje vreče idej v zameno za vrečo denarja. Ghostwriterji lahko s tem početjem zaslužijo veliko, na primer ko napišejo kakšno avtobiografijo za politika ali pa zanj preprosto samo sestavijo govor, kar je pogosta praksa. Praksa pa je tako pogosta, da je postala že kar običaj. Če se že sprašujemo, ali je etično, da imajo javne osebe zaposlene ghostwriterje, je odgovor jasen - etično je, ker to počnejo vsi.
 
Nedavno pa je postalo jasno tudi, da to vsi počnejo tudi v glasbenem šovbiznisu. Čeprav smo nekako že prej vedeli, da so ikone, kot sta Rihanna ali Beyonce, prekul za pisanje svojih tekstov, pa je udarec malce bolj boleč, ko v javnost pricurlja, da današnje rap zvezde niti ne pišejo svojih rim. Iluzija hiphopa kot žanra pristne orignalnosti se kar naenkrat razblini.
 
Res je dejstvo, da so raperji performerji. A žanr postaja dobičkonosna senzacija. Tako je ameriška glasbena industrija po zgledu Fordovega koncepta tekočega traku angažirala tekstopisce, ghostproducerje in bogvedi koga še, samo da se ustvari HIT. Pravilo HIT is a HIT je v tem tržnem modelu, v katerem potrošništvo prevlada kot primarna komponenta, še kako veljavno. Pomemben je šov, vse temelji na teatralnosti.
 
Kolaborativno delovanje glasbene industrije je dandanes postalo norma, medtem ko je postavljanja avtorstva in originalnosti na piedestal postalo že nekako odklonilno vedenje. Tržni model cilja na šablonskost in standardiziranost, cilj je hiter zaslužek in številke določajo svoje. Ljudje iščejo blagovne znamke, ki lahko ustvarijo franšizo, ki prodajajo majice in se lahko vključijo v reklame. Trpinčeni umetniki, brez negovalnih tretmajev in konsolidacije s potrošniško plehkostjo, ne morejo biti obrazi franšize.
Tako se morajo raperji, kot je Drake, bolj ukvarjati s svojo podobo in poziranjem kot s pisanjem svojih tekstov. Po drugi strani pa: zakaj bi se kdo pritoževal nad neoriginalnostjo hiphopa, ki že tako temelji na določenih pokradenih semplih, za katere splošna javnost sploh ne ve, da prihajajo od sedaj obskurnih jazz zasedb.
 
Tako je pozerčina Drake nadvse beden, ko rime za njegov beef s Pusha T-jem ali pa Jay Z-jem zanj pišejo njegovi ghostwriterji. Obraz potrošništva je pač soft, zagledan vase in predvsem fake. Podobno kot Drake, je tudi Kanye priznal, da mu je komade pisal ghost po imenu Pardison Fontaine, slednji pa je pripomogel tudi k večini komadov, ki so prinesli slavo Cardi B.
 
Danes se moramo žal vprašati, kateri kvalitativni kriteriji so pomembni, da si lahko najboljši? Tukaj dodajmo, da so tako Cardi B, Kanye in Drake večkratni dobitniki nagrad grammy, ki so bile podeljene ta teden.
Ali lahko nekomu damu najprestižnejšo glasbeno nagrado, npr. za najboljšega raperja, če ta sploh ne piše svojih tekstov? Ali je originalnost sploh pomembna? 
 
V Evropi naj bi bila, saj smo jo postavili na piedestal in zaščitili z avtorskimi pravicami, čeprav v ZDA tabuji v zvezi z ghostwriterji, morda niso več tabuji.
 
Tukaj trčimo ob dokaj nenavadno prepreko oziroma trk različnih sistemov. Gre za trk anglosaškega in kontinentalnega sistema. V slednjega spada tudi naš pravni red. V našem Zakonu o avtorskih pravicah piše, da moralnih avtorskih pravic ne moremo prenesti na druge osebe. To pomeni da se ghost, čeprav bi kdo to želel, ne more zares pravno odpovedati svojemu avtorstvu. 
 
Ker pri nas izhajamo iz francoskega koncepta droit moral oziroma moralnih avtorskih pravic, pridemo do dokaj smešne situacije. V Evropi, kjer se z moralnimi pravicami varuje avtorjevo duhovnost in osebnost, ne moremo - tudi če bi hoteli - pravnoformalno omogočiti delovanje ghostwriterjev. 
 
In morda je tako tudi prav, kajti tako ali tako nimamo denarja, da bi jim za to sploh plačali. Bilo bi grdo, če jim vzamemo čast, poleg tega pa jim niti ne damo denarja.
 
Če na primer v ameriški glasbeni industriji ghost dobi 10.000 - 25.000 evrov nagrade, so pri nas taki zneski namenjeni celotni glasbeni produkciji, in to tisti najvišjega ranga, ki si jo lahko privošči le peščica ustvarjalcev. 
Čeprav imamo tukaj višje etično-moralne standarde, so honorarji predvsem veliko nižji, kot je za moralno čast to potrebno. Mar ne?
-----------
Sporočilo v steklenici današnjega Čisto pravnega gusarja je, da če maske nosimo predolgo, začno ugajati obrazu.
 
Živimo v času identitet, na katere gledamo skozi prevladujočo paradigmo današnje družbe -  to je paradigmo svobodne izbire. Če boste ob prihajajočem pustu šli v maškare, je izbira res svobodna. Lahko ste sončni kralj, kavbojc ali Indijanec, mušketir ali klovn, lahko pa se polepite od glave do pet z logotipi in pokažete, da ste potrošniški zombi, na lovu za popusti. Izbira je vaša.
 
Hvala posadka, ker ste prisluhnili današnji oddaji o ghostih. Morda zgodba ne deluje strašljivo na prvi pogled, a za nas je zgodba res nadvse zastrašujoča. Za konec pa bomo poslušali komad King Kunta od Kendricka Lamarja, v katerem Kendrick v besedilu pove kritiko, kaj pomeni biti pravi rapper.
“ I can dig rapping, but a rapper with a ghost writer?
What the…”

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness