Nova kuga starih fantazem

Nova kuga starih fantazem

Mnenje, kolumna ali komentar
Anonymous
7. 4. 2020 - 18.00

1.

»Ko se v kakem mestu vgnezdi kuga, se ustaljene službe sesujejo: ni več komunale, vojske, policije, mestne uprave, in grmade, na katerih sežigajo mrliče, zanetijo roke, ki so pač na razpolago. /-/ V odprte hiše vdira sodrga, ki jo, kot kaže, varuje okužbe pobesnela lakomnost, in ropa dragocenosti, za katere natanko občuti, da so brez koristi.

Zadnji preživeli poblaznevajo: sin, ki je bil doslej kreposten, ubije očeta, vzdrznež skruni svoje bližnje. Razvratnež postane čistun. Skopuh meče polne pesti zlata skozi okno. Vojak zažge mesto, ki ga je nekoč junaško branil. Gizdalin se nališpa in se sprehodi čez grobišča. Ne zavest o tem, da ni kazni, ne zavest o tem, da je smrt blizu, nista dovolj, da bi vzpodbudili ta tako neutemeljeno nesmiselna dejanja pri ljudeh, ki niso verjeli, da lahko smrt karkoli konča.«[1]

Tako o kugi v spisu Kuga in gledališče piše Artaud.

Kuga, ki je v 14. stoletju izbruhnila v Evropi, je nakazala rojstvo modernega sveta. V neprodorno razmerje med človekom in bogom je zarila dleto, ko je demonske klice stresla na drugo stran maske in  s tem porušila harmonično razmerje pravične razporeditve dobrega in zla v božjem kraljestvu. Iskren in razkrit podobnostni odnos med človekom in bogom se je zamajal v hipu, ko si je človek nataknil kljunasto masko: božji izbranec, sočutnež in človekoljub se je izkazal za samovšečneža in ksenofoba. Humanitarna maska je maska kvazičlovečanskega imperializma, maska, pod katero varno skriti so gospodje ukazovali kaznjencem, naj zakopavajo kužna trupla. Še več, kužna trupla so uporabljali za biološko orožje ter jih metali v reke, da bi zastrupili vodo sovražnika.

Kuga je očiščevalna in maščevalna, je krutost in svoboda obenem, je fizična realizacija, upodobitev, simbolizacija neutemeljenega, nesmiselnega, realnega, je monstruoznost, ki izbruhne na površje, je metaforična konkretizacija nečesa, kar sicer ostaja onstran izgovorljivega, misljivega, zaznavnega, o čemer pa je treba govoriti, čeprav je ta govor nerazumljiv, ki ga je treba misliti, čeprav je ta misel nora, in ki ga je treba čututi, čeprav je ta občutek bolečina.

Kuga je kot metafora moralnega razkroja odražala duhovno fiziognomijo zla, in sicer kot čista neutemeljenost in nerazložljivost. To je bilo zlo, na katerega se ni dalo pokazati s prstom, ki ga ni bilo mogoče izločiti, izobčiti ali izbrisati, zlo, ki je bilo povsod prisotno, ki je grozilo in se bližalo, hkrati pa ga ni bilo možno locirati.

V grozi pred nejasnim izvorom demonskosti je bilo seveda najnujnejše in odrešilno definirati sovražnika in na tak način omejiti strah, ki je grozil, da bo kmalu privzel kozmične razsežnosti. Seveda se je prst ustavil tam, kjer se ustavi ponavadi: pri neki marginalni rasi, pri sumljivih šemah in zakrikancih. Na ta način so Židje doživeli enega izmed večjih genocidov v zgodovini svojega večno preganjanega naroda: v srednjeveških evropskih mestih so jih prebivalci množično pobijali v paničnem prepričanju, da so Židje poslanci hudiča, ki kolesa vozov mažejo s kužnimi klicami in na  ta način širijo bolezen po deželi. Uradni dokaz njihove krivde je temeljil na dejstvu, da so Židje zaradi višjega higienskega standarda precej manj obolevali kot ostali.

2.

V novem svetu nismo ostali le brez boga, ostali smo tudi brez hudiča. Dogodki nimajo več točkolikega izvora - izvor je postal sistemski. V tem je vsa strašnost moderne dobe.

Veliko bolj kot nekakšen koronavirus, in še veliko bolj kot neoliberalna kuga, ki je napadla ta planet, je smrtonosna kuga fantazem, ki se je zažrla v naše pore.

Kugi fantazem se ne predajajo le topoglavci, ki ne ločijo ideološkega od kritičnega diskurza.

Ne, predajajo se ji točno tisti, ki zelo dobro ločijo ideologijo in kritiko. Kugi fantazem se najbolj predaja izobraženi, kritični, cinični um.

Ciničnemu umu je vse jasno: jasno mu je, da sta neoliberalizem in postfordistični kapitalizem uničevalna, jasno mu je, da je največja ideologija ideologija o koncu ideologije, ve, da sovražnik ni zunaj, ampak je v nas. Ve tudi, da so Stari Grki, spomni se Homerjeve Iliade in Sofoklejevega Kralja Ojdipa - kugo, ki je napadla kakšno mesto, razumeli kot neposredno posledico slabega in neinteligentnega vladanja.

Cinični um tika, vika ali onika. Vika ali onika tudi sebe, kadar se naslavlja z jaz. Samo ene oblike naslavljanja ne pozna - ne zna se naslavljati z mi.

Mi iz tega, kar že dolgo vemo, kar nam je vsem jasno, vse do tega trenutka nismo uspeli potegniti zavesti, kako hočemo delovati. Ali, še bolje: kako moramo delovati.

Takšno pozivanje bo cinični um zavrnil kot patetični aktivizem. V tem zapisu torej ostajam, ostajamo na njegovi strani in posplošujem, posplošujemo naprej.

Cinični um vse preveč uživa v kombinaciji samoobtoževanja in samopomilovanja v izmenjavi igranja vloge žrtve in sovražnika, ki vodi v vsakič vnovično narcistično rekonstrukcijo Jaza, in nima nobenih učinkov v materialnem.

Da bi cinični um pričel delovati, mora biti na delu neka prisila.

Človek mora biti prisiljen v realnost, sicer bo po inerciji podlegel ugodju in užitku fantazem.

»Vse trdno in stalno se razblinja, vse sveto je oskrunjeno in ljudje so naposled prisiljeni, da si s treznimi očmi ogledajo svoj življenjski položaj in medsebojne odnose.

Bi rekel, da je Marx.

Marx je verjel, da znotraj same družbene materije, kolikor je ta podvržena zgodovinskemu razvoju, obstaja takorekoč naravni zakon o samodestrukciji kapitalizma, iz katere bo izšel ekonomski red višje stopnje, komunizem.

Njegova ideja revolucije je zato majevtična: v trenutku, ko kapitalizem pride do svoje skrajne točke, kjer grozi, da se bo kot zvezda srednje velike mase vpotegnil sam vase, tam mora nastopiti revolucija in pomagati novemu družbenemu redu, ne da se vzpostavi, ampak zgolj, da se pripozna. Kajti vzpostavil se je že - nova družba, katere ekonomska razmerja so v skladu s človeškimi razmerji, je že tu, vzniknila je na pogorišču prejšnjega reda. Zdaj je pomembno dvoje: da se prepozna kot taka in da se zbori za ohranitev svojega obstoja.

Marx se je očitno motil: kapitalizem nima vgrajene samodestrukcije. Napasti ga mora virus.

Koronavirus je dogodek brez precedensa: prvič v zgodovini človeštva je nek biološki fenomen izvedel globalni družbeni eksperiment.

Eksperiment se, grobo skicirano, odvija na več ravneh.

Prvič, kaj se zgodi, če prenehamo delati in če prenehamo kupovati. Stavka in potrošniški bojkot. O izvedbi enega ali drugega se doslej nismo uspeli masovno konsolidirati. Zdaj dejansko izvajamo oboje hkrati. Eksperiment 1: bo cinični um zmogel nadaljevati s stavko in bojkotom potrošnje, tudi ko se pomirimo s korono? Ali pa bo kronal kralja? Bo pustil, da si ta spet postavi pekarno, sam pa bo v miru zobal drobtine - prekarno?

Drugič, kaj se zgodi z okoljem, če se ustavijo letala, avtomobili in proizvodnja? Kakšna je sposobnost rehabilitacije planeta? Eksperiment 2: bo cinični um dopustil logiko ekofašizma ali pa bo dokazal, da virus, ki napada planet, ni človeštvo, ampak kapitalizem?

Tretjič: kaj se zgodi z državo, če se izkaže, da so njeni sistemi v preveliki meri podvrženi kapitalskim mehanizmom? Eksperiment 3: Bo cinični um stopil v boj z antidemokratičnimi in ekonomsko nepravičnimi postopki države, bo stopil na ulice, in se zboril za politično in ekonomsko enakost? Ali pa bo pozabil na svojo korona bojevitost in si domišljal, da je zdaj, ko se je dobro prekužil, lahko spet vse po starem?

Četrtič: kaj se zgodi z ideologijo in s hegemonskimi diskurzi, če medije preplavi nenadzorljiva količina ugibanj o nastali situaciji, statističnih projekcij, lažnih novic in teorij zarote? Eksperiment 4: Ali bo cinični um sposoben prepoznati poteze novoreka, ki se bodo s hitrostjo virusa hegemonizirale, in vzpostaviti radikalni diskurz nove realnosti? Bo uspel zadržati neodvisne teritorije misli in širiti neodvisne medije?

Petič: kaj se zgodi z intimo in medčloveškimi odnosi, ko smo si prisiljeni nevzdržno dolgo zreti ne le v oči, ampak tudi v usta in želodce? Eksperiment 5: Bo cinični um uspel hraniti lakoto z ljubeznijo do drugega ali pa bo po svoji stari navadi zagrnil zavese in se zadovoljil s tem, da je nemoteč? Bo dojel, da samo iz vezi med dvema lahko izide vez med tremi ali pa bo še vedno mislil, da je kolektiv inštalacija?

Slišimo samo tista vprašanja, pri katerih smo v poziciji, da bomo našli odgovor, bi rekel Nietzsche.


[1] Artaud, Antonin: Gledališče in kuga, v: Artaud, Antonin: Gledališče in njegov dvojnik, MGL, 1994

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness