Zapisi iz mokrišč
Po štirih odpravah v bolj ali manj srednje velika mesta se je ekipa Radia Študent tokrat odpravila proč od pokvarjenih regionalnih središč. Odpravili smo se na podeželje severno od Ljubljane, kjer čas teče še počasneje od vozil dnevnih migrantov v slovensko prestolnico med prometnimi konicami. Občine Mengeš, Medvode, Vodice in Trzin namreč v sodelovanju z Zavodom za varstvo narave Republike Slovenije ter Osnovno šolo Mengeš od leta 2019 naprej sodelujejo pri projektu Zgodbe naših mokrišč. Projekt je potekal na območju in s pomočjo občin, ki oblikujejo Lokalno akcijsko skupino za mesto in vas, krajše LAS. S tem poskušajo občine v sodelovanju z zasebniki in nevladniki oblikovati čim boljše bivalno okolje, to pa dosegajo z izkoriščanjem endogenih potencialov območja in uravnoteženim trajnostnim razvojem. Več o tem, kako deluje program LAS, pove Matej Gojčič, namestnik direktorice na Regionalni razvojni agenciji Ljubljanske urbane regije.
Potek projektov v sklopu LAS podrobneje opiše Nataša Zupančič, vodja LAS projektov na Regionalni razvojni agenciji Ljubljanske urbane regije.
Kako pa poteka sodelovanje med javnim, zasebnim in nevladnim sektorjem?
Vsi projekti sicer niso vezani izključno na naravo. Tako so na primer pomagali pri izgradnji igrišč ter sodelovali z različnimi lokalnimi društvi. Več sogovorka.
Kot je omenila Zupančič, gre pri LAS za projekte, ki jih občine sicer ne bi pokrile. Več o tem razloži predsednik LAS za mesto in vas Aco Franc Šuštar.
V sklopu projekta Zgodbe naših mokrišč so zgoraj naštete občine z različnimi aktivnostmi poskušale izboljšati stanje štirih lokalnih manjših mokrišč z naravovarstvenim statusom. Mokrišča so opremili z osnovno infrastrukturo za opazovanje in doživljanje narave, občane pa skozi delavnice in promocijski material izobraževali o pomenu mokrišč za naravo in človeka. Več o tem pove Nataša Zupančič.
Tradicionalni pogled je mokrišča obravnaval kot neuporabne površine, kjer je pozidava možna zgolj z izsuševanjem, torej uničenjem. Prav tako so v preteklosti ljudje mokrišča videli kot območja, kjer se zadržujejo komarji in posledično razne bolezni. Poleg tega pa so zaradi vode, ki se tam zadržuje, precej neprehodna. Paradigma se je zamenjala z razvojem okoljevarstva in boljšim razumevanjem kompleksnosti ekosistemov. Glavni dokument, ki obravnava specifično mokrišča, je postala Ramsarska konvencija, podpisana leta 1971 v iranskem letovišču Ramsar ob Kaspijskem jezeru. Ramsarska konvencija je sicer tudi edini mednarodni sporazum, ki se ukvarja z zgolj enim habitatom oziroma tipom ekosistema.
Na območju današnje Slovenije so v registru mokrišč po Ramsarski konvenciji zgolj tri mokrišča. To so Sečoveljske soline, Škocjanske jame in Cerkniško jezero. Razloge za tako majhno število gre iskati v tem, da mora mokrišče izpolnjevati eno od devetih meril, sicer se ga po Ramsarski konvenciji ne more imenovati za mednarodno pomembno. V primeru mokrišč, ki so bila obravnavana v projektu Zgodbe naših mokrišč, gre za manjša mokrišča, ki bi izjemno težko izpolnila katero od meril Ramsarske konvencije. Pomen manjših mokrišč pojasni Andreja Škvarč iz Zavoda za varstvo narave, območna enota Kranj.
Temu sledi tudi Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije. Več pove njihova predstavnica Nataša Zupančič.
Andreja Škvarč pojasni tudi, kako država poskrbi za mokrišča manjših dimenzij.
Ena od pomembnih funkcij mokrišč je tudi nudenje habitata različnim redkim in zaščitenim vrstam. To poudarja praktično cela Ramsarska konvencija, saj se osem od devetih kriterijev konvencije navezuje prav na habitate. Te smernice kljub majhnosti upoštevajo tudi na območjih projekta Zgodbe naših mokrišč, kjer prav tako poteka projekt Posvoji invazivko. Tujerodne invazivne vrste poleg ogrožanja avtohtonih vrst tudi uničujejo habitate. Kako projekt poteka v praksi, razloži Ana Movrin, višja svetovalka za okolje in prostor na Občini Trzin, ki je vodilni projektni partner.
Projekt temelji predvsem na prostovoljnem delu občanov. V sklopu projekta občina tako zagotovi potrebno opremo, delo pa opravijo zainteresirani prebivalci. Več o tem Movrin.
Habitati in biotska raznovrstnost pa niso edina funkcija mokrišč. Kot razloži predstavnica Zavoda za varstvo narave Andreja Škvarč, imajo za varno poselitev izjemno pomembno funkcijo zadrževanja in vpijanja vode, prav tako vodo prečiščujejo.
Prav ta funkcija pa je na območju projekta izjemnega pomena. Spomnimo – med velikimi poplavami leta 2023 je bilo območje osrednje Slovenije med najbolj prizadetimi. V občini Mengeš, eni od v projektu sodelujočih občin, te dni odpirajo nov vrtec, ker je bil star uničen v takratnih poplavah. Zgodovino odnosa občine Trzin do mokrišč opiše župan Peter Ložar.
Kot je razvidno iz obeh projektov, kjer sta vodilna projektna partnerja dve občini, se občina zaveda in upošteva nasvete stroke in okoljevarstvenikov. Potek projekta v občini Trzin opiše župan Ložar.
Še ena od ekosistemskih storitev mokrišč je tudi njihova estetska funkcija. Za prebivalce teh občin, ki so večinoma zaposleni v kmetijstvu ali se vozijo na delo v Ljubljano, lahko prostori, kot so mokrišča, služijo za oddih od dnevnih tegob, ki jih s seboj prinese odtujenost zaradi življenja v sistemu, ki temelji na maksimalni produktivnosti in izkoriščanju delavcev. Po drugi strani pa občine lahko ta območja znotraj istega sistema tržijo kot dodano vrednost v svoji občini. Tako je percepcija mokrišč s kompromisom med interesi občin in okoljevarstvenikov prešla od območij, zanimivih za pozidavo, v območja, zanimiva za turizem. Potek tega lahko razberemo tudi iz zgodovine Hraškega bajerja, ki nam ga razloži župan občine Medvode, Nejc Smole.
A za zaščito mokrišč se je najprej potrebno dogovoriti z lastniki zemljišč, na katerih se ta mokrišča nahajajo. Pri pridobivanju podpore med občani je pomembno vlogo po besedah župana Smoleta odigralo tudi lokalno turistično društvo Hraše.
V občini Medvode se je ta problematika neurejenih lastništev pokazalo prav na primeru Hraškega bajerja. Več o tem razloži župan Smole.
Reševanje teh problemov v občini Trzin predstavi župan Ložar.
Kot smo videli, so mokrišča kompleksni ekosistemi, ki nudijo ogromno ekosistemskih storitev. Skoraj tako kompleksno je tudi njihovo upravljanje. Kot smo videli na primeru projekta Zgodbe naših mokrišč, se tako občine kot njih prebivalci zavedajo pozitivnih učinkov ohranjanja mokrišč. Počasi obojni prepoznavajo intrinzične vrednosti mokrišč, konec zgodovine pa se bo za mokrišča zgodil, ko bo ta vrednost glavni dejavnik pri odločanju o njihovi obnovi in vzdrževanju.
Oddaja je nastala v okviru projekta Govoriš kohezijsko? Lokalno, ki ga podpira Evropska komisija. Mnenja, podana v oddaji, ne odražajo mnenj Evropske komisije, ki pa tudi ne odgovarja za uporabo informacij, navedenih v oddaji.
Dodaj komentar
Komentiraj