Gunpoint

Gunpoint

Recenzija izdelka
18. 1. 2017 - 7.30

Richard Conway je privatni detektiv. Če si ga poskušate predstavljati v skladu z vsemi klišeji, imate popolnoma prav - oblečen je v rjav dežni plašč in klobuk, njegove usluge najemajo stranke z razdrtimi zakoni in prikritimi nameni, v ozadju pa, tako kot zdaj, igra melanholičen jazz. Conway je glavni junak igre, naslovljene Gunpoint, ki jo bomo po zobeh vlačili v današnjem Pritiskavcu.

Detektivski tematiki navkljub ne gre za kakšno pustolovščino ali kak drug žanr, tipično osredotočen na reševanje ugank in razreševanje skrivnosti, temveč za 2D platformščino. Vsaka stopnja je stavba, v katero morate vlomiti in poiskati podatke, ki jih od vas zahtevajo stranke. V ta namen uporabljate malce znanstveno-fantastično mehaniko iz dveh ključnih komponent - v vaših hlačah se skriva sistem za plezanje po stenah in skakanje nekaj nadstropij visoko, v stavbah pa lahko manipulirate z električno napeljavo. To izgleda tako, da vključite t.i. način crosslink, ki na prerezu stavbe pred vami obarva vse električne naprave in povezave med njimi, nakar jih z miško po mili volji spreminjate. Stikalo za luč lahko recimo povežete na elektronska vrata, luč ugasnete in počakate, da bo mimoidoči varnostnik pritisnil na stikalo ter vam s tem odprl prej zaklenjena vrata. Sčasoma se pričnete zabavati z iskanjem najbolj domiselnega zaporedja vezave, ki bo z enim samim pritiskom sprožilo verižno reakcijo in avtomatsko onesposobilo kar največje število varnostnih sistemov. Kar se tiče osnovne mehanike je Gunpoint torej nekakšna logična ugankarica.

Zgodba je mesto, kjer detektivskost igre bolj pride do izraza. Vse se začne s kratkimi sporočili, v katerih vas neznanci prosijo za profesionalno pomoč. Če se odločite, da boste nalogo sprejeli, in jih kontaktirate, sledi krajši pogovor z naročnikom. Vaš prvi primer je misteriozni umor, v ozadju katerega se počasi razkrije rivalstvo med dvema izdelovalcema orožja, nesposobnost in skorumpiranost policije ter romantični zapleti med ključnimi protagonisti. Na nekaj ključnih točkah ste postavljeni pred moralno odločitev, ki lahko spremeni potek zgodbe in vaše mesto v njej, sicer pa so dogodki bolj kot ne linearni. Dialoge popestri možnost izbire odgovorov, ki so vsebinsko enaki in služijo le zabavi, saj lahko za komični učinek komunicirate kot totalen nesposobnež ali kot pretirano samozavesten filmski detektiv. Kljub minimalni prezentaciji zgodba stoji na trdnih temeljih in prepričljivo vleče naprej.

Gunpoint je nastal kot hobi projekt Toma Francisa, med deveto in peto pisca britanskega PC Gamerja. Možakar mu je tri leta posvečal proste vikende in ga 2013-ega naposled delil s svetom na veliko navdušenje kritikov in igričarjev. Igra je sicer kratka, a deluje prijetno spolirana v svojem minimalizmu, četudi je slednji najbrž bolj neizogibna posledica enočlanske ekipe kot nameren slogovni element. K vzdušju veliko doda avtorska glasbena podlaga, deloma sestavljena iz že omenjenega klišejskega jazza, deloma pa iz istih kompozicij v elektronski preobleki. Preklapljanje med obema se v igri vrši domiselno in skoraj neopazno, ko igralec preklaplja med običajnim in hekerskim pogledom za manipulacijo z vezji.

Gunpoint lahko s tipkovnico in miško igrate na praktično vsakem danes še delujočem namiznem računalniku, ne glede na operacijski sistem. Ker je igra med nami že nekaj let in ker ne gre za projekt izjemnega obsega, lahko danes Gunpoint nabavite za deset dolarjev, v vsaki drugi digitalni razprodaji pa še bistveno ceneje. Za popolno vzdušje kupite še škatlico cigaret, zagrnite žaluzije, vrzite noge na mizo in zleknjeni v stol zaprite oči. Slišite saksofon?

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.