Neomejen Rog uporabe
Zgodovina Roga sega v leto 1871, ko je zemljišče kupil podjetnik Ivan Janesh in na njem zgradil manjšo zgradbo ter začel s strojenjem kož. Proizvodnja in zgradbe so se tekom let širile in slabih 30 let kasneje je tovarno kupil Karl Pollak, ki je bil takrat že znan in uspešen trgovec z usnjem. Nadgrajen obrat je deloval do gospodarske krize v 30. letih prejšnjega stoletja. Leta 1937 je Pollak bankrotiral. Takrat je podjetje prešlo pod prisilno upravo Mestne hranilnice. Vzrok je bila prezadolženost podjetja. Leta 1938 je razglasila stečaj, obrat pa je takoj prevzela tovarna usnja in usnjarskih izdelkov Indus. Po drugi svetovni vojni so tovarno seveda nacionalizirali in njeno namembnost spremenili v proizvodnjo stvari, po kateri je še sedaj znana. Začeli so proizvajati po vsej Jugoslaviji dobro znana kolesa iz tovarne Rog. Prva serija legendarnih koles se je po ulicah zapeljala leta 1953. Kolesa so brez predaha izdelovali vse do leta 1994. Takrat se je začel denacionalizacijski postopek, proizvodnja pa se je ustavila. Med leti 1995 in 2001 se je veliko razpravljalo o potencialni uporabnosti Tovarne Rog. Veliko je bilo pozivov, da naj se tovarno zaščiti in uporabi za umetniško-kulturne dejavnosti. Leta 2001 je nato tovarno kupil LB-Hypo in denacionalizacijski postopek se je končal.
Predlagalo se je, da naj Mestna občina Ljubljana, v nadaljevanju MOL, prevzame pobudo za revitalizacijo tega območja. Leta 2002 je MOL resda kupila Tovarno Rog, a so razmišljanja o prenovi zamrla že leto kasneje. Nato je prostor sameval in postopoma propadal. Konec marca leta 2006 pa se je skupina ljudi, ki bi jih lahko označili za aktivistke in aktiviste, odločila zadevo postaviti na noge. Tako se je v “zapuščeni Tovarni Rog začela izvedba novega socialnega programa ter odprla pobuda za začasno uporabo tovarne z namenom izvajanja neprofitnih in neuveljavljenih dejavnosti.” Leto 2006 lahko štejemo za prvo prelomnico, ki je zapuščeno tovarno začela spreminjati v večnamenski prostor, ki se je z leti preoblikoval v prostor, kot ga poznamo danes.
Preden pa preidemo na vsebinsko plat prispevka, pa nekaj besed o tem, zakaj smo se tega prispevka sploh lotili. V torek je minilo eno leto od incidenta z nasilnim vdorom privatne varnostne službe Valina na območje Roga, saj je bil ta dan predviden za začetek rušenja dela Rogovega kompleksa. Po enem letu nas je zanimalo, kaj se v Rogu dogaja, kaj se je v tem letu spremenilo, predvsem pa smo hoteli podati nek premislek o vlogi Roga in avtonomnih oziroma alternativnih prostorov v sodobni družbi.
6. junija 2016 je v zgodnjih jutranjih urah na območju Tovarne Rog na koncu Trubarjeve ulice prišlo do poskusa nasilne evakuacije ljudi, ki so se takrat zadrževali na posesti, in poskusa začetka rušenja za to namenjenih stavb. MOL oziroma v njenem imenu župan Zoran Jankovič je že nekaj časa grozil z rušenjem stavb v Rogu. A je že s samo napovedjo rušenja naletel na močan odpor. Uporabnicam in uporabnikom Roga je na pomoč priskočilo kar veliko število posameznic in posameznikov, društev, gibanj in iniciativ civilne družbe. Razloge, zakaj Ljubljana potrebuje Rog, in ne obratno, je nanizala tudi akademska sfera, tako študenteraj kot zaposleni na univerzi. A vseeno je bilo čutiti pritisk grožnje, ki je visela v zraku, zato se je meseca maja organiziral shod v podporo Rogu in dejavnostim v njem, ki se ga je udeležilo veliko število ljudi in ki se je končal pred Zokijevo rezidenco - mestno hišo. V bran Rogu se je javno postavilo kar nekaj intelektualcev, profesorjev, umetnikov, pravnikov in tako dalje. A to ni ustavilo Zokijevih načrtov. V ponedeljek, 6. junija, je v zgodnjih jutranjih urah na ozemlje tovarne Rog prišla ekipa varnostnikov zasebnega podjetja Valina. Varnostniki niso šparali z nasiljem in so se fizično spravili na ljudi, ki so bili ravno takrat tam. Najslabše jo je odnesel Rogovec Andrej Erjavec, ki so ga varnostniki zbili na tla in davili. Več o samem incidentu nam pove Andrej Erman:
Za povrh pa je dobil še globo, češ da je fizično napadel in celo ugriznil varnostnika. Bolj podrobneje nam obtožbe opiše Andrej:
Takoj za tem so se začele postavljati brigade na vseh možnih vhodih v Rog. Na samem prizorišču pa se je v zelo kratkem času zbralo ogromno število ljudi, ki so prišli podpreti dogajanje v Rogu in z lastnimi telesi obraniti prostor. V tem prispevku nas bo predvsem zanimalo, ali lahko ta neuspel poskus rušenja in močan odpor, ki je sledil, označimo kot prelomnico, po kateri se je veliko stvari spremenilo tako v samem Rogu kot v odnosu “zunanjosti” do Roga in obratno.
Pogovarjali smo se z različnimi uporabnicami in uporabniki Roga - aktivistkami, filozofi, umetnicami, športniki in še kaj bi se našlo. Ravno raznovrstnost naših sogovorcev ponazarja Rogov glavni adut, po drugi strani pa tudi največji kamen spotike. Rog sestavlja zelo heterogena mešanica posameznikov in posameznic kot ustvarjalcev in skupnosti. To je tudi ena izmed osrednjih točk, ki jo bomo danes prevpraševali - kako tako velika, aktivna in raznovrstna skupnost najde skupni jezik oziroma ali ga sploh najde? Na kratko bomo predstavili dejavnosti, ki so našle mesto v Rogu, in se osredotočili na identificiranje aktualnih problemov ter reflektirali zadnje leto. Če na hitro orišemo to heterogeno skupnost, ki spada pod označevalec Rog. Prostori v njem ponujajo alternativo kapitalistični družbi in torej ne temeljijo na potrošnji in profitu, temveč preizkušajo nove forme sobivanja, nove moduse odnosov in sodelovanja. Rog nudi fizični prostor raznim neinstitucionaliziranim dejavnostim in s tem tudi omogoča produkcijo radikalne družbene kritike, premisleke in dogodke, ki drugje ne najdejo prostora, so pa nujno potrebni.
Če ponazorimo to različnost s prostorom. V Rogu je več različnih prostorov, v katerih se odvijajo različne dejavnosti: Socialni center, kjer se ukvarjajo s političnim aktivizmom, večinoma v zvezi z delavci, izbrisanimi, prekarci, begunci in podobno; Živko Skvotec, kjer domujejo večinoma humanisti, ki redno organizirajo seminarje, predavanja in podobno; Modri kot je nekakšen večnamenski, multifunkcionalni prostor, kjer se prirejajo debate, filmski večeri, performansi, rojstni dnevi in tako naprej; Fuzbal plac, kjer potekajo treningi več različnih borilnih veščin, prostor je osnovno namenjen športnim dejavnostim, med drugim seveda tudi fuzbalu; Cirkusarna NaokRog, kjer se učijo cirkusantskih in ostalih umetniških veščin; Koncertna dvorana, kjer se organizira razne glasbene dogodke; Second home, s katerim upravljajo begunci, ki prirejajo druženja, filmske večere in tudi zabave; potem je v Rogu še cel kup umetniških ateljejev, Jasmin, ki popravlja kolesa, in še bi lahko naštevali. Toliko na kratko za lažjo orientacijo za naprej.
//////GLASBENI PREMOR///// Clash - Guns of Brixton
Osrednji problem bi lahko strnili v navidez trivialno in preprosto, a v resnici zelo kompleksno in večplastno vprašanje - kaj Rog sploh je? Prostor s tako ogromno prostora, vsebine, različnih aktivnosti in s tem različnih ljudi, vpletenih v vse to, je seveda težko ali celo nemogoče jasno in nedvoumno definirati. Ali ga sploh želimo oziroma bi ga morali? Se mora heterogenost nujno prevesti v homogenost? Ravno to je svojevrstni fenomen Roga - vsak ga najbrž dojema malce drugače. Lahko pa o Rogu rečemo nekaj univerzalnega. Kot smo omenili že prej, gre za prostor, ki skuša nuditi alternativo obstoječemu sistemu in s tem proizvajati nove moduse podružbljanja. O Rogu smo govorili z njegovimi aktivnimi uporabniki in uporabnicami:
Spregovorili smo o delovanju Fuzbal placa, ki kot drugi prostori deluje po Rogovi logiki.
Vsi dogodki v Rogu so zastonj oziroma se pobirajo prostovoljni prispevki, katerih namen je pokriti stroške. Rog kot zastonj prostor pa pomeni še več stvari. Poudarja se recipročnost odnosov, kjer vsak nekaj prispeva, naredi in s temu pripomore k realizaciji dogodkov. Torej posameznice in posameznike vključuje v kolektivno delovanje. Druga stvar je, da se tu odvijajo aktivnosti, ki so zunaj Roga zelo drage in si jih marsikdo ne more privoščiti. Gre pa za aktivnosti, ki krepijo kolektivno zavest, zdravje in vitalnost posameznika, izobraževanja in podobno. Tak primer je bil tečaj slovenščine za begunce, ki so ga organizirali v Socialnem centru Rog. Eden izmed glavnih problemov oziroma preprek pri vključevanju v novo družbo je namreč ravno jezik. Jezik je medij, preko katerega se pogovarjamo, dogovarjamo, poznavanje jezika, s katerim si obkrožen, je skratka osnovna stvar za kakršnekoli odnose. V Socialnem centru so kmalu po nastanitvi beguncev v azilni center na Kotnikovi ulici, ki je od Roga oddaljena le par minut hoje, začeli organizirati tečaje slovenskega jezika. Več o tem nam pove Zala Gruden, študentka pedagogike in andragogike, ki je prostovoljno vodila jezikovne tečaje in begunce učila slovenščino ter jim s tem olajšala vključitev v družbo:
Spregovorili smo še z uporabniki Modrega kota, ki razložijo idejo tega prostora:
Mnogi Rog primerjajo z Metelkovo in s tem kvazi argumentom podpirajo rušenje Roga v smislu, da “še ene Metelkove pa res ne potrebujemo”. A ravno ta primerjava nam pride prav za osvetlitev še nekaterih aspektov Roga:
Rog torej ni le kulturno-umetniški prostor, na kar ga je praktično hotel zreducirati Zoran Janković, ko je govoril o prenovi Roga v center sodobnih umetnosti. Pri tem je šlo pravzaprav za dvojno redukcijo. Najprej redukcija vseh aktivnosti v Rogu na kulturno oziroma umetniško produkcijo. S tem bi izključili veliko večino skupin in posameznikov, ki delujejo v Rogu, ker drugje zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne morejo. Nato pa je še jasno povedal, da bodo nekateri umetniki, ki sedaj ustvarjajo v Rogu, dobili prostor tudi v prenovljeni, neoliberalni in profitabilni različici Roga, nekakšni instituciji, namenjeni produkciji umetnosti in profita. S tem bi vso umetnost reducirali na potrošno umetnost, umetniki bi morali delati po naročilih trga in zahtevah naročnikov. Toda iskreno rečeno je ta investicija, ki je težka 18 milijonov evrov, namenjena predvsem porabi teh sredstev. To se jasno kaže, ker MOL nikoli ni imel jasno izdelane vizije in načrta, kaj bi ta prenovitev pravzaprav bila:
Če potegnemo črto, lahko po tem uvodu rečemo, da je Rog prostor vključevanja, možnosti in opolnomočenja posameznic in posameznikov izven institucionalnih omejitev in zamejitev. Velik poudarek je na samoiniciativi, recipročnosti in samoorganiziranju, kar producira proaktivni subjekt, kar je ravno nasprotno od pasiviziranega subjekta poznega kapitalizma oziroma potrošniškega načina življenja oziroma družbe spektakla, ki je pač navajen, da je denar edina vrednost. Posledica je seveda jasno vidna v sodobnem vsakdanjiku, ki je kot neskončen dan, ujet v praznino simbolike spektakla, ki poganja svet, čeprav nihče več ne vidi smisla. Prostori, kot je Rog, prav s poskušanjem vzpostavitve novih, drugačnih odnosov in skupnosti konstituirajo tudi novi, drugačni subjekt.
////////GLASBENI PREMOR///////// Gaber Szabo: Three kings fishers
V prvem delu prispevka smo poskušali na kratko orisati glavne dejavnosti in namene Roga kot skupnosti. V drugem delu se bomo posvetili specifičnostim Roga in poskušali identificirati, kaj je tisto, kar Rog pravzaprav žene naprej že 11 let, ter nakazati na probleme in konflikte, ki jih bomo naslovili kasneje v oddaji. Seveda je Rog v prvem planu boj za sam obstoj; gre za obrambo fizičnega prostora in s tem dejavnosti v njem, vendar to za aktivno in progresivno delovanje in napredovanje neke skupnosti ni dovolj. Več o tem pove Aigul Hakimova, aktivistka Socialnega centra:
Svoje doda še Arne Zupančič:
Vsaka politična aktivnost, sploh ta tako imenovana “od spodaj navzgor”, zahteva veliko žrtvovanja - tako časovnega in finančnega kot tudi fizičnega in nenazadnje tudi čustvenega. Tega pa si ne more privoščiti vsakdo, ravno obratno - le peščica ljudi ima ta privilegij, da se lahko ukvarja še s političnim aktivizmom. Vsak, ki pa vloži sebe v to, v tem primeru v delovanje Roga, ima svojo vizijo tega. Že sam prostor je ogromen in je torej v njega vloženega ogromno dela. Tako za vzpostavitev nekega “placa” kot za njegovo vzdrževanje in še organiziranje dogodkov.
In ravno izčrpanost uporabnic in uporabnikov Roga je vsekakor eden izmed vzrokov za nekakšno, vsaj delno stagnacijo. Seveda se tu poraja isto vprašanje, kot se v vsaki politični organizaciji, ki temelji na večinoma prostovoljnem delu - od česa živeti? Kakor se nekaterim grozno sliši, da bi kdaj kje kaj denarja dobili za svoje dobro opravljeno delo, ker to dojemajo kot nekakšen vdor tržne logike v avtonomne antikapitalistične prostore, je to pač nujno za preživetje tako posameznic in posameznikov kot tudi same skupnosti:
Stagnacija Roga je dejanski problem, sploh če se je zadnji Dogodek zgodil eno leto nazaj. Seveda Rog kot skupnost živi in deluje vsak dan, tako pozimi kot poleti. Refleksijo zadnjega leta povzame Aigul:
Seveda je vprašanje, kaj bi moralo slediti oziroma kaj naj bi sledilo. V tem letu je sicer vrata odprlo kar nekaj novih prostorov in s tem novih projektov, najbrž še najbolj izpostavljen je Second home, kot smo slišali prej, je prišlo tudi nekaj novih ljudi in kolektivov. Ni pa uspelo Roga popolnoma prevetriti in odpreti navzven, kar se je nekako vsaj potiho pričakovalo po 6. juniju 2016. Seveda sta bila najmanj 2 dejavnika, ki sta na to vplivala - pregorelost skupnosti Rog in bližajoča se zima. Spregovorili smo o zmožnostih in nezmožnostih Roga kot skupnosti:
Rog je v tem pogledu vsekakor skupnost, in ne gibanje. Problem takšne organizacije je ta, da se skupnost združi samo v primeru recimo temu “zunanje nevarnosti”, kot je bila nasilna intervencija varnostnikov. Takšna skupnost ima še več problemov, s katerimi pa se je težko soočati oziroma najti pravi način soočanja s tem. Kako lahko Rog naredi korak naprej? Zakaj se ne more preoblikovati v bolj odprto skupnost oziroma še boljše - gibanje:
/////////////GLASBENI PREMOR////////////// Andy Stott: Faith in strangers
V tretjem delu prispevka se bomo osredotočil predvsem na probleme, ki najbolj onemogočajo oziroma zavirajo razvoj potencialnih sprememb in razvoja Roga. Za lažjo orientacijo bomo probleme razdelil na notranje in na zunanje, čeprav se v nekaterih primerih seveda prepletajo. V tako heterogeni in različni skupnosti, kot je Rog, so notranji problemi seveda neizbežni. To vemo vsi, ki smo bili ali smo vključeni v kakšen aktiven kolektiv. Notranji konflikti so v nekaterih primerih pravzaprav produktivni in pomembni za razvoj kolektiva. Če seveda ne preidejo v osebne spore ali kaj drugega neproduktivnega ter destruktivnega za kolektiv.
Potem so tukaj še zunanji problemi, v tem primeru gre za tožbe, ki so vložene proti osmim posameznicam in posameznikom, pri čemer pa gre za velik pritisk na celotno skupnost. Gre za institucionalne boje, kjer so pozicije moči jasne že vnaprej. Tukaj je potrebno omeniti še tako imenovana pogajanja na relaciji Rog - MOL, pri čemer je šlo predvsem za PR Mestne občine, da se je Janković lahko pokazal v vlogi pravega levičarja, ki razume stiske mladih in pravzaprav podpira njihovo delovanje in je vedno na voljo za pogovor. Poleg tega pa so ta pogajanja oziroma neformalni pogovori med Rogovci in ekipo MOL dobili medijsko pozornost, zaradi katere so bile tožbe umaknjene v ozadje. Pogajalska ekipa MOL, na čelu katere je bil Uroš Grilc, sicer bivši minister za kulturo, seveda kot član Jankovićeve Pozitivne Slovenije, in filozof, ki še posebej rad bere Derridaja, Husserla in Heidegerja, je sklicevala sestanke, ki so bili že od začetka brez kakršnihkoli možnih posledic, cel spektakel okoli pogajanj pa je bil le kulisa.
Kritiki pogajanj, ki to niso bila, prisluhnimo še iz drugega kota:
Na tem mestu smo poskušali povezati 6. junij 2016 s sedanjimi sodnimi pritiski, ki imajo negativne učinke na skupnost, in premislek o prihodnosti z vprašanjem, ali so dogodki 6. junija odprli ali zaprli Rog:
Premišljevali smo tudi o potencialnih sredstvih boja, ki jih Rog kot skupnost sploh ima:
In prav v tem je pomemben, a pogosto spregledan aspekt. Prepogosto se proizvaja in reproducira meja, nevidna črta med notranjostjo Roga in njegovo zunanjostjo. Zavedno ali nezavedno, to v tem premisleku ni bistvenega pomena. Nujno je večje sodelovanje in podpora relevantnih političnih, kulturnih in podobnih akterjev zunaj Roga z uporabnicami in uporabniki znotraj Roga. In obratno. Ravno to sodelovanje in ta podpora sta se 6. junija lansko leto pokazala kot ključna. Vsi pa moramo Rog izkoristiti kot prostor nujno potrebnega kritičnega premisleka o prihodnosti in tudi nasploh izkoriščati podobne fizične prostore, ki jih na splošno močno primanjkuje.
Ko smo na kratko izpostavili bistvo zunanjih pritiskov, se posvetimo še notranji dinamiki Roga in problemov, ki večinoma izhajajo iz čisto konkretnih reči in, kot že rečeno, zelo heterogene skupnosti.
Potreben je tudi podroben premislek o vsebinah konfliktov in posledično o smotrnosti oziroma nesmotrnosti konflikta. Problem seveda nikakor ni zamejen le na Rog, je nekakšen simptomatičen problem aktualne levice, kjer gre za popolnoma konkretne problematike, ki pa pogosto ostanejo spregledane, ker se konkreten problem že zdavnaj “izgubi” v neproduktivnih abstraktno političnih konfliktih ljudi, ki sploh niso vpleteni v to problematiko, so dobro pozicionirani v življenju in s tem, ko mislijo, da rešujejo nek problem, počnejo pravzaprav ravno obratno - ter se še bolj se oddaljujejo od njega, v strankarsko politični sferi pa to pomeni oddaljevanje od ljudi, ki so eksistencialno vezani na rešitev določenega problema in vidijo v neki novi, “pravi levici” le še en nateg vladajočega razreda.
Abstraktni in v trenutkih tudi iluzorni konflikti se tako pogosto ravno izkažejo kot izključno konkretni problem, ki niti ne potrebuje konflikta za razrešitev problema.
//////////////GLASBENI PREMOR///////////////Depech mode: personal jesus
In na koncu se vrnimo na začetek, k vprašanju, ki, kot smo ugotovili, pravzaprav naddoloča večino stvari, odnosov, aktivnosti, dejavnosti, načrtov za prihodnost, konfliktov in tako dalje. Za začetek lahko sprejmemo heterogenost skupnosti Rog kot izhodišče premisleka za naprej. Lahko ima vsak svojo definicijo oziroma videvanje Roga, toda potrebno se je izogibati nepotrebnih konfliktom, ki so popolnoma praktični in rešljivi v smislu, da se preprosto zmeniš, kako se bo nek problem odpravil, brez da se dela škodo sebi in še posebej ljudem, ki jim nekaj pomeni neka skupnost, gibanje, politična stranka ali kaj drugega. Še več, so ljudje, ki so tudi eksistencialno odvisni od teh entitet. Zato je nujen premislek v smeri čim večje konsolidacije in kreiranja skupnih načrtov za prihodnost. Za zaključek še nekaj govoričenja o identiteti Roga kot skupnosti in premislek o sedanjem in prihodnjem stanju:
Za konec smo slišali še nekaj različnih pogledov na Rog, ki potrjujejo preko prispevka povzeto stanje. Rog je vsekakor unikum in močan dezinstitucionaliziran prostor, ki ponuja športne aktivnosti, razna izobraževanja, umetniške in glasbene prireditve, je prostor, ki je ravno zaradi svoje heterogenosti sposoben proizvesti nujno potrebne premisleke o solidarnosti in drugačni družbi, ki jo krvavo potrebujemo. Je prostor, ki poskuša proizvajati drugačne moduse odnosov in s tem tudi drugačne subjekte. Brez konfliktov seveda ne gre. Potrebno jih je le prepoznati, ko so potrebni, in jih zavrniti, ko niso. Je pa nujno potrebno delati več na povezovanju tako znotraj Roga kot zunaj in proizvajati pogovore tako o funkciji Roga in avtonomnih prostorov v sodobni družbi kot tudi premišljevati o splošni prihodnosti družbe, saj smo mi tisti, ki jo kreiramo. Pogoji niso idealni in tudi nikoli ne bodo, zato je potrebno izhajati iz tega, kar imamo. In Rog je nekaj, kar imamo, na vseh nas pa je, kam se bo to razvilo. Čisto možno je, da zlata leta Roga šele prihajajo …
Oddajo je pripravil Tine Bele.
Tehniciral je Linč
Brala sta Benjamin in Cvetko
Dodaj komentar
Komentiraj