Dilca, taka za rezat gor stvari v kuhni, je nepogrešljiva. Nahaja se v vsakem prostoru, kjer zares živjo ljudje. V hišah rasistov kot komunistov ločujejo naravne oblike od nenaravnega in so takorekoč vlak v genocid vsega, razen čokolinota, kar uspe v svoji nenasitni karieri snesti človek.

Človek je pošast, dilca je neprimerno bolj skromna. Uslužna na ukaz posluša izbrušene ali tope nože, sitne ali pijane kuharje, nežne ali sitne kuharice. Reže mes, kumarice, gljive, kite, vampe, knedle, zmrzjeno, pekočo, ali manj pečeno whatever, niti ne vpraša – in priznajmo si v sebi, da je niti mi ne vprašamo.

Nihče, razen kakšnih zakrknjenih taperverovcev še ni razkril, da ima slabo izkušnjo z rezalno dilco. Od plastičnih ješ plastiko, od lesenih pregnit star les, opozarjajo pametni. Ješ pa ne glede na te pomisleke. S tem ima dilca za rezanje precejšen status quo, sploh med ostalimi kuhinjskimi aparati. Edino vprašanje, ki jo pogojuje, je, ali je dovolj velika. Dobro, tiste z ročaji verjetno veljajo za bolj praktične, one z odtočnimi kanali za bolj snažne, tiste v lepi leseni obliki za bolj naturalne, ampak v času nuje, ko je treba nujno nekaj narezat, je tam. Kot zavarovanje, ki ga nikoli nisi imel.

Dilca, na kateri vsakodnevno režemo nam vsakodnevno čebulo, je branik doma. Vse drugo se menja. Nemara v teh nemarno prekarnim nam časih predstavlja vsaj zasilno obliko stabilnosti, pretočnosti, delovanja. Za razliko od razvpitih pametnih telefonov ne težijo, so psi čuvaji kuhinje, čakajo v zasedi. Ni jim panike, če jih je več; taveča itak najebe, ker je noben ne nuca, ker jo moraš oreng oprat pol. Je pa majka na fešti. Tista čisto tamala sprejme pa glih en sirček pa par kolobarčkov saljamčke za polnočni omastiček po rundi plejstejšna. Dilca šteka intimo. Šteka kavč, mizo in šank. Nikoli se ne izgubi in nihče je ne ukrade, lahko ti samo pade za posteljo.

Dilca za rezanje očitno, zaradi svoje interierne narave, ne more predstavljati javnega subjekta. Na vidiku še ni upora dilc za rezanje. Tako kot mladim pred nami ni pomagalo stanovanje, avto, kredit, nam tudi ta čudni novi simbol notranje državnega pregnanstva ne bo ponudil kaj drugega kot kakšno japonsko mini materialistično vraževerje. Še enkrat nas bo spomnil, da lahko krompir režemo v roki, lahko se za drobiž bodemo po ulicah, a civilizacijo nožu garantira samo dilca.

Rezanje čebule ne trpi kravala okoli sebe. Ni pa neodporna na kraval. Zaveden pivec slemerje ne bo udarjal ob golo mizo, siten intelektualec bo rebra narisal na najbolj praktičen kos. V časopisih nismo še zasledili, da je kdo koga ubil z dilco za rezanje, tudi ne, da je postala nekoga žrtev, ni superzvezda in tudi ni neznanec. Izmika se opči pozornosti. Vsake toliko ukrade kak prst. V sosledjih časa se suka kot tihi tajni agent, malone angel varuh, carica čebule, nikoli odkriti prehrambeni Juda Iškariot.

Življenje dilce za rezanje ni lepo. Kljub mnogim dobljenim bitkam nima nobenih odlikovanj. Morda jo preganjajo kakšni strahovi. Morda se veseli slasti. Ne vemo. Z njo zaenkrat komuniciramo zgolj z noži. Dokler ne bomo dokončno vedeli, če še kaj točnejšega hoče od nas, jo bomo spoštljivo držali v čislih. Ko bo roštilj. Do takrat pa tiha pozaba, v predalu. Zato je edino primerno, da se vsake toliko, ko se spomnimo koliko bolečine smo ji povzročili, in koliko bolečine je ona povzročila nam skozi vse vreze in obrezane nohte, poklonimo temu čudovitemu izplodku našega žrtja, ji zapojemo kakšno dobro staro blues pesem, kot si jo zasluži, in jo še enkrat namažemo z olivcem. Če ni plastična, valjda.

ODPOVED: Pod limonami in soljo se je sukal Biga.