Janša, panoji, javnost, kolesarji

Ponovno pozdravljeni v oddaji, kjer obračamo veke in zavijamo z očmi glede oglaševanja v fizičnem in virtualnem prostoru. Ljubljana kot najlepše mesto na svetu se kajpak ponaša z objestno zalogo oglaševanja in oglaševalskega prostora; Orwellov Veliki Drugi zija v nas iz vsakega drugega obraza in temu ni videti ne konca ne kraja.

V naši raziskovalni maniri bomo zožali fokus na en posamezen in v svojem okolišu izreden primerek oglaševanja in oglasa, ki se, za razliko od ostalih, vsaj okoliških mojstrovin, kvačka z umetnostjo in politikantsko javnostjo. Viden je najmanj po od prometa osvobojeni, pa zato vizualno bolj napadani Slovenski cesti, na panojih nadčloveške velikosti. Vizualno ni nikakršen presežek, pač v črno odeta podlaga, na sredini nekaj teksta v dveh tipografijah, in spodaj še nekaj bolj drobnega. Glede na precej veliko površino precej porazna podoba. Le če ne bi z veliki črkami čez vse skup pisalo: JANEZ JANŠA.

Če bi imeli opravka z direktno obrazno podobo našega javnega renegada in prvaka opozicije na 4-ih kvadratnih metrih, bi nas verjetno od groze začelo zvijati v drobovju, kar je kajpak nevarno za promet, ampak po vseh konotacijah, simbolih in drugih fleših, ki privrejo na plan z samo inkarnacijo tega imena v fizični obliki – sledi pomiritev. Spodaj je elegantno in hitro dojemljivo namreč pripisano, da gre pač za znano umetniško-pobalinsko aktivnost treh Janš. Kajpak ironično in očitno, za samopromocijske namene.

Čisto spodaj na robu oglasa so še dodatna pojasnila, kot jih pogosto vidimo drugje, ta pa še podrobneje pojasnjujejo lastnino patenta oziroma imena omenjenega večnega branilca in viteza megle. Ta ima, če oreng posplošimo, podobno kot njegovi kolegi v sosednjih državah, njemu precej naklonjenih in razpršenih medijev. Ali satelitev. Tako tudi na dežurni spletni strani Resnice najdemo prispevek, ki navija staro lajno o komunajzarski mafiji, ki kontrolira vse javno. Ta naj bi seveda izkoriščala dobro ime prvobranilca z »umetniško reapropriacijo« oziroma »pljačko« njegovega imena in to naj bi bilo celo levičarsko. Takozvani desni pol je pograbil finto s panojskim oglasom in tako tudi domačijski mediji. Navkljub letom pretečene vode odkar so si takrat še ne trije Janše zamislili in izvedli projekt, projekcija diskurza še vedno deluje in hrani obe strani. Tako umetnike kot medijske tvorce in sledilce SDS.

Jasno je, da pri tem oglasu ne gre za klasično prodajanje produkta – produkt pa se vendarle prodaja. Dobro je zastavljen in ima ziheraško publiko, ki se kakopak in kajpak alarmantno znovič odzove. In vedno bo kot produkt, ki se sporadično pojavlja v javnosti in se hrani z lastno podobo in stopnjevanjem, seveda celo hvaležen če ga naprimer pljunete, ali kako drugače omalovažujete. Kakopak in kajpak, zaradi imena, ki štrli. Če nekako potegnemo črto čez reč, ni v njej nič kaj posebnega, izredno pa je sAmo pozicioniranje imena v javnost Ljubljane, ali še marsikje, oz. igranje na moč konteksta, ki traja, dokler bo trajal njegov idol. Ne igra na vizualno suženjstvo, ampak na simbolno, ki je močnejše in ne razpolaga z možnostjo interpretacije.

Kot fizičen konstrukt, kot oglas, bo viden dokler bo trajala razstava omenjenih treh Janš. Kje, ugotovite sami, za naslednjič pa se nadejamo ugriza v bolj komercialne kosti. Pisalo se je Bigi.