Komentar na Rog: Zdravko Kobe
Nekaj drobnih komentarjev k dogajanju v Rogu
V zvezi z dogajanjem, ki ga je sprožil poskus nasilne izpraznitve Roga, bi na hitro opozoril na troje. Prvič, na privatizacijo nasilja. Ena od temeljnih značilnosti moderne države je monopol nad legitimno uporabo sile. Poenostavljeno rečeno, znotraj države ima edino policaj ta privilegij, da lahko – pod natančno določenimi pogoji, v skrajni sili in po obče veljavnih pravilih – tepe človeka. Če zato policija vseh časov in režimov načeloma ne prenese česa, potem ne prenese tega, da bi se kdo drug razen nje fizično spravil nad ljudi. To bi bilo banditstvo, nekaj podobnega kot organizirani kriminal, ki bi bil po svojem pojmu toliko bolj nezaslišan, ker bi ga organizirala država sama. Državni kriminal. Kriminalna država.
In pri Rogu se je po mojem zgodila natanko ta miselna nemožnost. Ne samo, da je v Rogu nekaj, kar je v osnovi v izključni pristojnosti policije, izvajala zasebna varnostna služba. Temveč jo je najela mestna, torej državna oblast sama, medtem ko je policija to dolgo časa zadržano opazovala. To je nevaren logično-politični škandal, ki ga je treba najostreje obsoditi in podrobno raziskati, da se to ne bi ponovilo. Samo dejstvo pa kaže, v kolikšni meri je država že postala podjetje, ki deluje po logiki zasebnega.
Drugič, opozoril bi na pomen eksperimentiranja z novimi oblikami družbenosti. Družba, v kateri živimo, je očitno v krizi, in ta ni samo ekonomska in politična, temveč nazadnje predvsem idejna, je kriza družbene domišljije. Čeprav vemo, da tako naprej ne gre več, si preprosto ne znamo več oblikovati nobene vsaj približno realistične predstave sveta, ki bi bil drugačen od tega, v katerem živimo. V teh okoliščinah je zato izjemnega pomena, da se vendarle vzpostavljajo omejeni prostori, avtonomne cone, v katerih se pletejo drugačne oblike skupnega življenja in preizkušajo drugi možni svetovi.
Osebno mislim, da je v tem neznanski družbeni pomen eksperimenta Rog. To sicer ne pomeni, da Rog s svojim zavračanjem gospostva ekonomske matrice nujno predstavlja konkretno podobo sveta, v katerem bomo nekega dne živeli vsi; nekateri si tega ne želijo, in to je njihova pravica. Vendar je po mojem jasno, da bomo morali živeti v drugačnem svetu, in s tega stališča bi morala družba kot celota v lastnem interesu podpirati eksperimente, s katerimi se preverja vzdržnost (nazadnje tudi ekonomska) drugačnih modelov družbenosti. Če država namenja okoli 3% BDP (kar je več kot za policijo in vojsko skupaj) za neposredno podporo zasebnim podjetjem, običajno z namenom, da bi laže uveljavili svojo konkurenčno prednost, potem bi lahko dajala npr. 1% BDP za podporo konkurenčnim modelom družbenosti, da bi lažje ugotovili, kakšna je družba, v kateri bi hoteli živeti. Lahko začne z Rogom.
Tretjič, opozoril bi še na medgeneracijsko prevzetnost. Pred kratkim je v enem vodilnih slovenskih dnevnikov – oh, kakšno naključje! – izšel pogovor z »uglednim« sociologom, ki je zatrdil, da gre tu za »privilegirano mladino iz srednjih in višjih slojev, ki bo končala na uglednih položajih v firmah, bankah ali šolah in bo čez nekaj let na skvot v Rogu gledala kot na zanimivo mladostno izkušnjo«. Nenavadno! Le kako je prišel do takšne ocene? Je naredil terensko raziskavo o socialni strukturi skvoterjev? Saj priznava, da je bil zadnjič v Rogu davnega leta 2008. In če se je do teh ocen zato težko dokopal zgolj kot strokovnjak za mladino in subkulture, potem so mu morda do njih pomagale tudi izkušnje, ki jih je pridobil kot mestni poslanec na Listi Zorana Jankovića.
Morda. Vendar sam menim, da je odgovor nazadnje veliko bolj banalen. Po mojem gre za to, da omenjeni sociolog sodobno družbeno dogajanja vseskozi bere skozi optiko izkušnje svoje generacije. Ko govori o Rogu, v resnici govori o sebi – o tem, kako so tudi oni nekoč zasedli hišo na Erjavčevi, kako je z leti prišel k pameti in kako tudi on danes, kot univerzitetni profesor in politik, gleda na vse skupaj kot na »zanimivo mladostno izkušnjo«. Opisuje skratka dovolj običajno kariero mladeniča srednjega ali višjega sloja svoje generacije, ki ga je pot pogosto vodila, kot pravi Hocquenghem, »du col Mao au Rotary«.
Toda to še ni vse. K tej slepoti za drugega se namreč pridruži še suverena prevzetnost, tako značilna za pripadnike srednjega in višjega sloja njegove generacije, ki pravi: mi smo to naredili bolje. Mi smo vedeli, kaj delamo, naš gnev je bil bolj artikuliran, mi smo zasedali hiše, s katerimi mestna oblast ni znala kaj početi!
To je nesramno: pripadnik generacije, ki je imela to srečo, da so bili v njenem času družbeni pogoji tako ugodni, da jim ni bilo treba skrbeti za prihodnost, pokroviteljsko treplja tiste, ki vsega tega nimajo. Še več, je perverzno: kajti če so danes izgledi za prihodnost slabi, potem so zato, ker ravno njihova generacija ni vzpostavila takšnih pogojev za samouveljavitev, kot jih je za njih zagotovila generacija pred njimi. In če že ne morejo razumeti ali nočejo podpreti, naj zato vsaj zadržijo svojo prevzetnost.
--Zdravko Kobe, profesor filozofije
Slika: Naslovnica knjige Thomasa Hobbesa Leviathan iz leta 1651 (ilustriral Abraham Bosse)
Dodaj komentar
Komentiraj