Legalizacija kanabisa v tako imenovane rekreativne namene v Kanadi je verjetno medijsko najodmevnejša tema, povezana s konopljo v tem letu, mi pa smo se je v tokratni Vsemogočni travici lotili z nekoliko bolj pesmistične strani. Posvetili smo se opozorilom, da ponudba vsaj na začetku ne bo sposobna slediti velikemu povpraševanju po travi, kar se deloma že uresničuje.



Navajeni raznoraznih potrošniških mrzlic so se kanadski ljubitelji gandže pred prodajalnami v dolgih vrstah začeli zbirati že več ur pred 17. oktobrom, ko je uživanje kanabisa postalo uradno dovoljeno. Tisti, ki so se v prvih dneh namenili preveriti, kako je videti zakonsko regulirana prodaja kanabisa v praksi, so brez težav prišli do svojih vrhov, potem pa so se začele pojavljati težave. Iz več provinc so trgovci poročali o usihanju zalog, v New Brunswicku so morali zaradi pomanjkanja trave zapreti več kot polovico prodajaln, podjetje Cannabis Corporation iz Quebeca pa je bilo primorano odpiralni čas skrčiti na štiri dni v tednu. Trgovci so s kazalci kazali na pridelovalce in distributerje, ti pa so jim odgovarjali z argumentom, da so podcenili povpraševanje in naročili premajhne količine.

Na verjetne težave z zagotovitvijo dovoljšnih zalog gandže sta že pred uveljavitvijo Zakona o kanabisu opozorila ekonomist Anindya Sen z Univerze Waterloo in politična analitičarka Rosalie Wyonch s torontskega inštituta C.D. Howe. Pomanjkanje naj bi bilo po njunih predvidevanjih kritično predvsem prva pol leta po legalizaciji, kasneje pa bo odvisno od dovoljšnjega števila licenciranih pridelovalcev, ki bodo skušali zadostiti potrebam uživalcev. Te sta raziskovalca v 11. oktobra objavljeni študiji ovrednotila na približno 610 ton kanabisa, medtem ko naj bi jih kanadski growerji dobro leto po legalizaciji uspeli zagotoviti le 210 ton. Ponudba naj bi tako po njunem mnenju pri trenutni proizvodnji zadostila 30 do 60 odstotkom povpraševanja.

Širok razpon pri ocenah potreb kanadska raziskovalca pojasnjujeta z novim trgom, ki ga vzpostavlja legalizacija in ga je ob številnih neznankah ter različnih spremenljivkah težko natančno definirati. Sen in Wyonch sta se zato v raziskavi  oprla na izkušnje iz Združenih državah Amerike oziroma tistih njenih zveznih držav, ki so travo v široke uživalske namene legalizirale že pred časom. Vzela sta ocene in podatke o porabi kanabisa na osebo pred in po legalizaciji v Washingtonu ter Koloradu in slednje pomnožila s število Kanadčanov, ki imajo dostop do kanabisa. Ti številki sta primerjala še s podatki o pričakovani porabi kanadskega statističnega urada in parlamentarnega odbora za proračun ter na podlagi tega izračunala povprečje, ki natančno zanaša 610,6 ton. Natančne številke in metodologijo, ki stoji za njimi, najdete v sami študiji, povezavo do nje pa v prispevku tokratne oddaje na spletnih straneh Radia Študent.

Ponudba kanabisa je na drugi strani odvisna predvsem od števila novih pridelovalcev. Sen in Wyonch pri tem računata, da bo kanadska vlada licence tem podeljevala vsaj z enakim tempom kot doslej, ko je dovoljenje za gojenje gandže vsako četrtletje v povprečju prejelo 16,5 growerjev, zaradi povečanega trga pa predvidevata tudi rast kapacitet že obstoječih pridelovalcev. Gojenje kanabisa v medicinske namene je v Kanadi dovoljeno že več let, konec junija letos je seznam licenciranih pridelovalcev zajemal 112 podjetij. Vsa  so, kot nam je po elektronski pošti pojasnila Rosalie Wyonch, ob legalizaciji samodejno dobila tudi dovoljenje za oskrbo trga rekreativnih uživalcev.

Kanadski zakon o kanabisu sicer predvideva vrsto različnih licenc in podlicenc, ki zajemajo vse člene v oskrbovalni verigi, dovoljenja, ki jih podeljuje vlada, pa se razlikujejo tako glede na storitve, ki jih ponujajo, kot na namen dejavnosti. V tem trenutku je v skladu z zakonom licenciranih 133 pridelovalcev, predelovalcev in prodajalcev kanabisa, trg pa trenutno oskrbujejo v glavnem  že preizkušena večja podjetja, kot so Aurora Cannabis, Cannopy Growth, Tilray in druga, ki so si pot tlakovala s tako imenovano medicinsko konopljo. Avtorja študije o ponudbi in povpraševanju po kanabisu v Kanadi sta sicer predvidela, da bo konec tega leta licenciranih 97 pridelovalcev, do konca tretje četrtine prihodnjega leta pa 144. Pri tem sta upoštevala devetmesečni zamik, čas, ki ga grower potrebuje, da kanabis od semena spravi do prodajalca.

Nezadostna ponudba po kanabisu v Kanadi seveda dodatno odpira vrata že sicer močno prisotnemu črnemu trgu, ki že sam po sebi predstavlja konkurenco legalni ponudbi. Razvita nezakonita trgovina s kanabisom v kombinaciji s pomanjkanjem le-tega v legalni pondbi bo po izračunih Anna Sena in Wynoch Kanado v prvem letu po legalizaciji stala 800 milijonov, kolikor jih bo izgubila na račun nezaračunanih davkov. Od le teoretično mogoče 1,3 milijarde dolarjev, kolikor bi jih v kanadski proračun kapnilo ob idealni predpostavki, da bi obstajal zgolj zakonit trg, jih bo po izračunih raziskovalcev z Univerze Waterloo in Inštituta C. D. Howe le med 300 in 600 milijoni dolarjev.

Ko gre za črni trg, sta Anindya Sen in Rosalie Wyonch v raziskavi opozorila še na povečan pregon le-tega in na stroške, povezane z njim. Nezakonite konkurence se namerava kanadska vlada, skupaj z regionalnimi oblastmi, lotiti z nižjimi obdavčitvami, saj se zaveda, da bi previsoke maloprodajne cene kanabisa pomenile vnaprej izgubljeno tekmo. Da se lahko enakovredno sploh poda vanjo, pa mora najprej poskrbeti za pogoje, ki bodo zagotavljali zadostno zakonito ponudbo.