Clean Feed Records, 2023

V tokratni Tolpi bumov oddaji DJ grafiti boste lahko slišali skoraj celotno pentalogijo Introducing: Domen Cizej, ki jo je mladi tolkalec in skladatelj izdal pri portugalski založbi Clean Feed in predstavljal v živo tudi v sklopu rezidence na letošnjem, 64. Jazz festivalu Ljubljana. Pet albumov kreativne muzike se bo iz klasičnega termina Tolpe bumov nadaljevalo vse do 22. ure.

Recenzentski termin namenjamo mlademu skladatelju in tolkalcu Domnu Cizeju, ki je svoj študij jazz bobnov zaključil na konservatoriju v Amsterdamu. Nedavno je izdal obsežen debi, ki šteje pet albumov, posnetih v solistični izvedbi ali pa z različnimi zasedbami. Introducing: Domen Cizej vsebuje solo album Discovery, duo album Sound, dva trio albuma Origin in Poetry ter album s tolkalskim ansamblom, ki nosi naslov Prelude. 

Opus je zastavljen ambiciozno in se v določenem oziru vzpostavlja kot standard sodelovanja v koprodukciji Inštituta .abeceda in založbe Clean Feed. Enak modus operandi smo srečali že lani ob izidu dela Introducing: Miha Gantar, pentalogije za prikaz širine ustvarjalca, ki se pokaže predvsem skozi sodelovanje z različnimi osebami in skozi potencial različnih zasedb. S tem se ustvarjalci odmaknejo od ukalupljenosti v posamezne vloge in se namesto tega lahko izkažejo v vseh vlogah: kot skladatelji, kot inštrumentalisti, kot vodje zasedb in njihovi sestavni deli. 

Obsežne izdaje lahko razumemo kot prvi korak v svet glasbenega profesionalizma po tranziciji iz obdobja študija. V tem oziru ima delo velik pomen za portfolio ustvarjalcev in predstavlja prvi mejnik v umetniški karieri. Seveda pa je pentalogija v obravnavi daleč od prototipskih prvih izdelkov, kjer gre velikokrat še vedno za iskanje lastnega izraza, identitete ali zvoka. Introducing: Domen Cizej je suveren izdelek, na katerem lahko zasledimo raziskovanje in eksperiment, vendar predvsem na transakcijskem nivoju, in ne toliko v vsebini.

Glasbo, ki jo lahko slišimo na albumih, zaznamujejo jasnost, disciplina, domišljija in vizija. Vsi ti pojmi se nanašajo na skladateljevo podajanje ali morda bolje rečeno prenašanje svojega unikatnega sporočila skozi zvok. Generativnost presega opiranje na zgolj zvočno kodifikacijo izdelka, kot je pogosto navada v drugih žanrih. S tem želimo poudariti, da ne temelji na določenih zvočnih konvencijah, s katerimi bi sporočala ali poustvarjala predvsem čustvena stanja. Prav tako pa ne moremo trditi, da gre pri glasbi za kakršnokoli kompleksno konceptualizacijo ali intelektualizacijo, čeprav drži, da jo zaradi nekonvencionalnosti morda lahko označimo za težje dostopno. Vendarle pa ne stremi k uvrstitvi v pretenciozno visoko umetnost, kjer je motiv oteženega dostopa ekskluzivnost in iz nje izhajajoči status.

Težje dostopna je predvsem zaradi svoje goste človeškosti. Če bi za naključno delo lahko dejali, da predstavlja okno v notranji svet skladatelja, bi Cizejeve kompozicije lahko označili za povečevalno steklo. Od poslušalca takšen material zahteva toliko večji angažma in odprtost za ideje, ki jih morda ni vajen znotraj glasbenega konteksta. Prav tako pa vznika dodatno vprašanje, ali lahko tudi sam skladatelj jamči in stoji za generirano vsebino. Koliko nezavednega lahko pronikne v določeno delo, preden se vklopijo naši mehanizmi za analizo?

In ko smo ravno pri analizi, si lahko za izhodišče postavimo formulacijo orodij zanjo. Če je interpretacija kanona zahodne glasbene tradicije utemeljena z monografijami, ki opisujejo konvencionalna harmonska, melodična in ritmična gibanja, se obseg tovrstnih del močno zmanjša že pri soočanju s parametri, kot sta zven ali artikulacija. Torej, kljub temu da sta oba parametra še vedno lahko zaznana objektivno in označujeta dogodek, dosledno mapiran v realnosti, na njiju do 20. stoletja ni temeljilo veliko del. Seveda to ne pomeni, da nista bila ključna v kompozicijah, vendarle pa nista igrala enakovredne vloge denimo v harmoniji. 

Poskusimo se sedaj osredotočiti na parameter, ki ni dosledno mapiran v zvoku. Violina bo vedno zvenela podobno v lastni kategoriji. Staccato bo zvenel podobno, ne glede na to, kateri inštrument ga igra. Kako pa lahko označimo parameter igre ali transparentnosti? Že razumevanje samega pojma se razlikuje skozi naše lastne izkušnje. Glede na to, kako projiciramo sebe v idejo, ustvarjamo do nje odnos.

Prva točka je torej izkušnja, doživetje in njegovo mapiranje v kogniciji; kako je podobno ali drugačno od vsega ostalega. Kaj nam pomeni? Naslednja točka pa je izražanje tega doživetja. Tukaj lahko hitro pridemo do zapletov že samo znotraj polja jezika, ki naj bi nam zaradi semantične narave to olajšal. In končamo pri glasbi. Konkretno pri Domnu Cizeju, ki skozi glasbo podaja prepletena notranja stanja, ki jih do neke mere lahko opazuje, toda ni dvoma, da so v morda celo večji meri skrita in se razodenejo post festum. Da lahko beremo ali bolje rečeno slišimo, kar nam sporoča, moramo dopustiti možnost, da se z materialom povežemo razumsko in čustveno.

S tem pa pridemo zgolj do prve plasti, na kateri porušimo navidezni nevidni zid med lastnim in tujim, s čimer pustimo, da naš notranji svet vodi tok nečesa zunanjega. To je za vsakršno človeško interakcijo, vključno z umetnostjo, pravzaprav neizogibno. Namreč, da jo izkušamo. Na tem pa lahko nato začnemo graditi vrednotenje, ko se moramo ponovno vprašati po kriteriju, s katerim se bomo vrednotenja lotili. Lahko izpostavimo nekaj izhodišč. Želimo biti nepristranski, uravnoteženi in pravični. Delo želimo intuitivno postaviti v kategorijo z izdelki, ki jih izkušamo kot podobne.

Album Introducing: Domen Cizej bi lahko umestili v milje proste improvizacije ali kreativne glasbe, vendar sta tudi ti dve žanrski oznaki tako široki, da to ne ustvari želenega okvira, v katerem bi magično lahko našli ključ za razumevanje. Glasbo bi lahko pohvalili tako s tehničnega vidika obvladovanja inštrumenta kot splošne muzikaličnosti skladatelja in njegovega unikatnega ter osebnega pristopa k ustvarjanju. Lahko bi pohvalili dejstvo, da preseže tehniko in uspe ustvariti nekaj resničnega, kar stoji samo zase. Prav tako bi lahko pohvalili njegovo ranljivost in širino, s katerima se loteva projekta, njegovo raziskovalno dejanje in razgaljanje notranjega. To se morda še najbolj pokaže na enem od solo albumov s primernim naslovom Discovery. 

Album je sestavljen iz rudimentarnih obredov, v katerih lahko slišimo prepletanje Cizejevih vokalizacij in bobnov. S takšnim utelešenim pristopom skladatelj mestoma doseže to, kar lahko označimo kot popolno sinhronost notranjega in zunanjega. V resnici je težko pojasniti, kaj se zgodi, ne da bi izpadli ezoterično ali pa da bi se zatekli k dobremu staremu vseobsegajočemu sliši se dobr'. Morda lahko to opišemo s širino ali globino, ki jo zaznamo v posameznem trenutku. V medigri vokalov in tolkal. V tem, da slišimo sekvenco, ki je nismo slišali še nikoli prej. Da izkusimo nekaj, česar nismo še nikoli prej. Tudi če traja zgolj trenutek, je skladatelj opravil svoje delo. Na drugih ploščah lahko v ospredju opazimo druge stvari. Pri tolkalskemu ansamblu gre bolj za usmerjanje kolektivne energije, kar tudi zahteva veliko občutljivega vodenja ter iskanja ravnovesja med sprejemanjem in oddajanjem, v čemur se skladatelj prav tako izkaže.

V duhu zvestobe začetnemu izhodišču lahko zaključimo, da predstavlja pentalogija izjemen začetek Cizejeve profesionalne ustvarjalne poti z nastavki, ki so morda v tem trenutku še nerazvozlani, vendar pa na podlagi pristopa obetajo širok potencial. Kljub temu da skladatelj živi v tujini, predstavlja njegovo delo veliko pridobitev za razširjanje meja domače glasbene scene. Glasba je izredno zgoščena in zahtevna, vendar pa to ni nič drugega kot zgoščenost in zahtevnost spoznavanja človeka z vsemi njegovimi niansiranimi izkušnjami, čustvi, prepričanji in idejami.