FOTO: Nat Wood

Manchester VB, Depot Mayfield, 23.–25. 7. 2023

V pisarni glasbene redakcije Radia Študent se pogosto odpira nekoliko šaljiva debata o živosti panka in njegove scene. Nekateri trdijo, da je že zdavnaj mrtev, da je njegove jedrne ideje že zdavnaj pogoltnil konzumerizem. Težava nastane ob tem, da je večina bendov, ki se jim je uspelo  prebiti v mainstream in jih obča publika povezuje s pankom, totalno oddaljena od trenutne dejansko relevantne scene, ki pravzaprav še vedno diha. In pravzaprav ne gre zameriti, da marsikdo pride do take ocene, ko recimo pogleda lajnap domačega festivala Punk Rock Holiday, sliši zadnjo ploščo ansambla Green Day in prebere zadnji reakcionaren tvit Johnnyja Rottna. A če pustimo površinske madeže in se spustimo globlje, lahko opazimo, kako heterogena je postala ta scena; o tem priča zajeten kup festivalov, ki se vsako leto odvijajo po Evropi: od domačega KRAMP festa v Idriji preko Monte Paradisa v Puli pa do Obscene Extrema in Fluff Festa na Češkem. Ker so ti festivali morda bolje poznani našemu poslušalstvu, smo se odločili, da se odpravimo malce dlje – v upanju, da odgovor na večno vprašanje o živosti panka poiščemo tam, kjer se je ta začel.

Letošnja izvedba britanskega festivala Outbreak se je odvijala v posebej za to prirejenem starem železniškem depoju Mayfield v Manchestru. Kompleks prostorov, sestavljen iz dvoran, teras in strešnih površin, je sedaj namenjen koncertom, rejvom in cirkuškim prireditvam. Vendar je tukaj treba omeniti, da tem prostorom s fleksibilnim kulturnim programom preti prenova v stanovanjski kompleks z nakupovalnim središčem. Te načrte je izredno zgovorno prikazala maketa depoja, ki smo jo videli v novinarski sobi. Prenova se bo zgodila v naslednjih nekaj letih in z njo bo Manchester izgubil enega boljših prostorov, v katerem bi lahko živela alternativna scena. Vendar pa zaradi festivalskega dogajanja ni zares ostalo kaj dosti časa za razmišljanje o prihodnosti prostora. Pester nabor koncertov in dobro vzdušje sta obiskovalce tako rekoč nahajpala, kar smo občutili že v čakalni vrsti petkovega zgodnjega popoldneva.

V prvi, največji hali je bil predprostor, v katerem so bile postavljene stojnice z merchem, hrano in diksiji. Ti so bili postavljeni ob strani tudi v drugi dvorani, ki pa je bila namenjena glavnemu odru. Če se je obiskovalec sprehodil še globlje, je prispel do prostora z omaricami, še naprej pa v manjšo halo, v kateri je bil postavljen manjši oder. Za njim sta ždela skejt park in prostor za druženje, postavljena pa je bila tudi razstava z umetninami lokalnih umetnikov, dejavnih na sceni. Zunanji prostor, ki je prav tako imel svojo ponudbo hrane, je bil primarno namenjen družabnim kadilcem in vsem preznojenim pankrtom, ki so se šli ohladit po nastopih. Opazili smo, da sta oba kadilska prostora komaj zmogla prenesti kapaciteto festivala. Ob največjem drenu smo si morali izboriti prostor za sedenje. Vendarle pa je bilo videti, da so organizatorji precej dobro presodili kapaciteto in prodali primerno število kart.

Ljudstvo je vsak dan že zgodaj posedalo na asfaltnih stopnicah prostorov za druženje in degustiralo hrano in pijačo, ponujeni po oderuških cenah. V tem kaosu smo največkrat našli pravi trenutek za snemanje krajših vtisov. Med drugim nas je zanimalo predvsem, česa se prišleki najbolj veselijo.

Dvorano smo si na hitro poskušali ogledati že v četrtek, a nas je po zvočnikih urno pregnala venomer budna varnostna služba. Festivalsko prizorišče je bila za koncertne namene prenovljena viktorijanska zgradba iz rdeče opeke, ki je nekoč služila kot skladišče. Visoke stene in od smoga zamazano pročelje so obetali unikatno izkušnjo urbanega festivala, ki se je v celoti odvil med štirimi opečnatimi stenami, slabih dvajset minut od centra. Nekaj stranskih cestic, ki so tekle do skladišča, je varnostna služba zapečatila – ulice so prekrivale sive protestniške ograje in kače ljudi, ki so se stekale v smeri polodprtih vrat. Po zaslugi novinarskih prepustnic, s katerimi smo imeli na začetku nekaj težav, smo prosto preskakovali med vrstami in vhodi – povprečen obiskovalec žal takšne sreče ni imel. Festivalska vstopnica namreč ni omogočala ponovnega dnevnega vstopa na prizorišče, kar se je, sodeč po negodovanju mnogih, izkazalo za nepriljubljen ukrep.

Petkovo jutro na postaji Picadilly, kamor smo se spravili na jutranjo podaljšano kavo za tri funte, je zaznamovalo veliko romanje hardkorašev. Festivalsko prizorišče Depot Mayfield se je nahajalo kakih petnajst minut hoje od železniške postaje, vrata pa so se odprla ob enajstih. Trume zaspanih postav, obutih v visoko potegnjene bele nogavice in Vansice ter odetih v črno-bele oprave, so v jutranjih meglicah postopale pred postajo – hitro nam je postalo jasno, da bo festival nabito poln. Skladiščna notranjost je odmevala že zgodaj – že okoli prve ure je oživelo eno zgodovinsko največjih hardkoraških srečanj. Začetki niso bili nič kaj zaspani – že od prvega trenutka so stvari stekle na polno, kot je trdil škotski novinarski kolega. Srca množice so se hitro ogrela do brezpregradnega vidika festivala, in z odra se je skakalo, prevračalo, na njem plesalo in po njem tacalo že od nastopa prve zasedbe dalje. Zbrali smo nekaj vtisov tega vsestranskega kaosa.

Petkov večer je še najbolj odzvanjal esenco Outbreaka, ki je primarno bil predstavljen zgolj kot festival hardkor scene. Slišali smo lahko žlahten nabor tako svežih kot tudi dobro poznanih zasedb. Še posebej je tu vredno izpostaviti nastop beatdown Američanov Sunami, ki so napolnili prostor glavnega odra s svojimi nasilnimi breakdowni. Ob njih smo se veselili tudi nastopa benda Fleshwater, spevnega projekta članov metalcore ansambla Vein.fm. Pri njihovem nastopu smo opazili nerodno ozvočenje odpetih vokalov, kar smo tudi slutili, glede na to, da se je tehnika primarno osredotočala na bolj zverinske vokale. Kljub temu se je ozvočenje glavnega odra bistveno izboljšalo ob nastopu preostalih skupin s čistejšimi vokali, kot so recimo KOYO, No Pressure ter Militaire Gun in High Vis, ki sta še posebej razgrela dvorano. Na drugem odru so se še posebej izkazali člani skupin Pain Of Truth in SPY. Večer so v nepozabnega spremenili kultni Converge, ki so nam na čast ponudili set svojega starega kaotičnega materiala. Ko smo se slučajno znašli v mošpitu med njihovim špilom ali pa tudi špilom straight edge velikanov Bane, smo potrebovali pomoč kozmičnih sil.

Panku sorodne zasedbe in izvajalci, ki so pustili močan vtis, so bili tudi Candy s setom, usmerjenim nekoliko bolj v powerviolence, Narrow Head z dremavim emom, Scowl z izredno energijo in razgibanim nastopom vokalistke Kat Moss. V soboto smo se lahko raztreščili tudi med srditimi Soul Glo in svinčeno težkimi Jesus Piece. Code Orange, ki so nastopili pred hedlajnerji, je, zanimivo, uspelo nabrati precej zajetno število očividcev, kljub temu da je z zadnjima dvema platama spoštovanje, ki si jim ga je uspelo nabrati na sceni, rahlo upadlo. V svoj nastop so vložili maksimalno energijo in pokazali, da še vedno nosijo enak zagon, ki so ga imeli, še ko so se imenovali Code Orange Kids.

V nedeljo pa so nas v višave najbolj ponesli ZULU in Speed, in slednje smo uspeli ujeti tudi na strehi novinarskega območja. Videti in slišati je bilo, da so za priložnost nastopa na tovrstnem festivalu izredno hvaležni. Po nastopu domačinov Loathe se je šušljalo, da bodo naslednje leto nastopili kot hedlajnerji, Show Me The Body in Trapped Under Ice pa so bili posredno odgovorni za marsikatero modrico. Festival je kljub svoji zajetnosti poskusil spodbuditi zabavo in kaos hardkora, ki zabriše mejo med občinstvom in nastopajočimi. Divji ples, ki je zajel tudi oder, skakanje s tega odra in dretje besedil skupaj z vokalistom so bili na Outbreaku prisotni od začetka do konca festivala. V notranji zlati krog, kakor so ga ljubkovalno poimenovali organizatorji, smo vstopili z zlato zapestnico, ki so jo lahko obiskovalci naročili brez doplačila in prevzeli na festivalu. Z njo smo pravzaprav prevzeli odgovornost – sami zase smo odgovarjali za posledice hardkoraških vragolij. Sistem je kljub nekaterim pomanjkljivostim solidno deloval, varnostniki in odrski delavci pa so vložili maksimalen trud, da so vzhičenje in kaos držali na vajetih.

Letos je bila sinteza hardkora in hiphopa za marsikoga drzna poteza, vendar je pravzaprav lepo stkala dinamičen festivalski program in hkrati pokazala, da prostor hardkora pravzaprav nikoli ni pripadal zgolj belski večini. Od svojih začetkov je vedno vključeval tudi črnsko prebivalstvo – s Hendrixom prek RockFire Funk Express oziroma Death v sedemdesetih do zasedb, kot je bend Bad Brains v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prav vplive slednjih smo lahko slišali v sleherni kitarski zasedbi na festivalu in ne samo v izključno tistih, ki jih sestavljajo tudi temnopolti glasbeniki.

Večina obiskovalcev je izražala pristno navdušenje nad velikimi imeni s scen tako hardkor panka kot tudi hardkor hiphopa. Pred začetkom festivala smo v DJ grafitih razmišljali o umeščenosti hiphopa v kontekst hardkor festivala in sklenili, da sta zaradi scenskega sosledja in izvora žanra njuni aktualni sceni izredno združljivi – na področju glasbe, skejterske kulture in fragmentov subkulturnega udejstvovanja, ki se kažejo v oblačenju in obnašanju udeležencev. Na socialnih omrežjih smo opazili nekaj nestrinjanja in nezadovoljstva zaradi hiphopovsko-hardkoraške sinteze na letošnjem lajnapu – a teh hejterjev očitno póta niso pripeljala do naše snemalke. Večina prisotnih je bila s kuratorskimi odločitvami nadvse zadovoljna.

Drugi dan festivalskega dogajanja je bil zaznamovan z bolj razgibanim lajnapom – z nastopom številnih hiphop aktov, pri čemer se je kot osrednja atrakcija večera obetal nastop zasedbe Death Grips. Kot smo že omenili, je bila vključenost hiphopa novost letošnjega festivala, ob čemer smo pričakovali, da bi to lahko razdelilo občinstvo. Hardkoru zvestejši obiskovalci festivala so v soboto lahko zašvicali na koncertih manjših in večjih hardkor pank skupin. Code Orange, Fury, Jesus Piece in Scowl so ponudili najbolj zapomnljive performanse in na odrih vsakokrat gostili razdivjano gnečo stagediverjev. Ta dinamika med publiko in nastopajočimi pa se je docela spremenila z nastopom hiphop polovice sobotnega dogajanja.

Za Armand Hammer, skupen projekt Billyja Woodsa in Elucida, se je na naše presenečenje zbralo manj ljudi kot pričakovano – publika se je ob bolj umirjenem, včasih težavnem glasbenem toku držala nazaj, toda kljub dejstvu, da je to bil prvi nastop, na katerem so manjkali crowd surferji, so obiskovalci še vedno pozdravili dvojčev odličen nastop. Okronal ga je zaključni Woodsov komad Soft Landing, ob katerem se je pod odrom aktiviralo precej več ljudi. A načeloma se začetni hiphop akti niso ponašali s takšnimi množicami, kot smo jih bili deležni predhodnega dne, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je na koncertih manjkalo energije. Njujorški reper MIKE se je s svojo karizmo in humorjem denimo še najuspešneje povezal s sobotnim hiphop občinstvom in ponudil osvežujoč, easygoing odmik od običajne zvočne brutalnosti festivala.

Čez dan in do večera se je dvorana vztrajno polnila in kmalu pokala po šivih. Voda iz mobilnih stranišč, ki so ždela desno od odra, je poplavila tla – ta je v radiju kakih dvajset metrov prekrivala sumljiva tekočina, smrad pa je postajal neznosen. Mošpiti so postali okornejši in čedalje bolj komolčarski. Vse več ljudi je zaudarjalo – nabirale so se trume mrkogledih, v tla strmečih samotarjev. Morje Vansic, belih nogavic in bendovskih majic se je počasi sesedalo, ko se je množica stilsko diverzificirala. Kmalu bodo na odru zloglasni hedlajnerji. V zraku smo zavohali nemirne, napete vibracije – polemičnost neposredno na obzorju. Takoj smo hiteli z vprašanjem – kdo ima najbolj krindž oboževalce?

S tem konsenzom v mislih smo nestrpno pričakovali nastop ikoničnega hiphop tria, a preden smo se lahko na lastne oči prepričali o zloglasnem vedenju njihovega zvestega oboževalstva, nas je čakal še nastop Machine Girl. Kot praktično edini elektronski akt na celem festivalu je bila vključenost dvojca največja anomalija Outbreaka, na katerem so že hiphop akti nekoliko kršili tradicijo. Njuno glasbo pogosto srečamo, ko je govor o Death Grips in njim podobnih sodobnikih; čeprav izhajata skupini iz raznosmernih žanrskih vod, si delita privržence zavoljo njune poglavitne vloge v izoblikovanju postinternetne glasbene kulture in njune skupne zvočne niše, utemeljene v bliskovitem, eksperimentalnem, a vselej dostopnem ustvarjalnem jeziku. Čeprav Machine Girl nista imela kaj veliko iskati na takšnem festivalu, sta za to priložnost izbrala najbolj udarne komade iz svoje diskografije in dejansko stala ob boku predhodnih hardkor aktov ter jih morda prehitela v intenzivnosti.

Ko so se končno odštevale zadnje minute do nastopa Death Grips, smo se odločili, da se izognemo gneči notranjega kroga, in se odru raje približali pri zunanji ograji. Dvorana je bila namreč spet nabito polna – brisali smo se ob zašvicane komolce in se spotikali ob plastične kozarce, ki so se kotalili po tleh, dokler si nismo izborili mesta v desnem kotu odra. Naslonili smo se na ograjo, ki je gradila eno stran koridorja med notranjim in zunanjim predelom, tam je v pripravljenosti čakala skupina varnostnikov. Neki mulec je splezal na ramena svojega prijatelja, da bi videl čez morje potnih glav, in nas, morda zdolgočasen zaradi zamude tria, pobaral, ali vemo, da je MC Ride introvertirana oseba. Nekje v gneči smo lahko slišali imitacije reperja, spet drugje je ena gruča začela vzklikati neko referenco iz Breaking Bad. Toliko o stereotipih.

Oder je bil od spredaj obsijan v rdeče-oranžno svetlobno zaveso, skozi katero smo lahko videli zgolj zasenčene silhuete tria, ki se je ta čas zvrstil pred nami in požel buren aplavz. Nastop je odprl bobnar Zach Hill s krajšim uvodom komada Guillotine, nakar je odložil palice, se vzdignil, se odpravil proti backstageu in skupaj z MC Ridom in producentom Andyjem Morinom zapustil prizorišče.

Publika je obvisela v zmedi. Posamezniki so začeli vzklikati »One more song!«, spet drugi so se začudeno spogledovali ali segali po telefonih. Minute so se kopičile in tisti najbolj razočarani so se že začeli pomikati proti izhodu. Fak, kok so ti Death Grips pretenciozni, je opazil kolega. Že res. Mogoče so se jim zamerili krindž oboževalci, in kot vemo, je malo stvari tako izrazito pank kot to, da si dovoliš jebati se s svojim nevšečnim občinstvom, ko se na licu mesta odločiš, da pač ta večer ne boš nastopil.

Pa vendarle se je trio naposled vrnil iz zakulisja in se brez besed postavil nazaj na svoja mesta. Koncert se je začel, z njim pa tudi kaos v notranjem krogu publike. Ni trajalo dolgo, preden so se iz gneče pri odru začeli proti varnostnemu koridorju prerivati pomencani, premočeni udeleženci. Svojo pot, ki so si jo morali izbojevati skozi delirično maso teles, so končali pri ograji, tam so jim čeznjo pomagali varnostniki in zadihane mošerje nato napotili proti izhodom. To se je nadaljevalo praktično ves koncert; varnostno osebje je vsake toliko zagrabilo kakšnega prišleka na robu omedlelosti in ga s pomočjo publike spravilo na drugo stran ograje, tam se je ta lahko nadihal nekoliko bolj svežega zraka in bil pitan s kozarci vode. Skupina, ki načeloma vedno izvaja neprekinjene koncertne sete, je morala zaradi razmer v notranjem delu prizorišča nekajkrat ustaviti nastop. Pomembno je omeniti, da do takšne situacije ni prišlo na nobenem drugem koncertu festivala, ki je gostil primerljive množice.

Pasjo vročino smo čutili tudi tisti na varni periferiji prizorišča. Na trenutke se je zdelo, da nam naš izhlapeli švic kaplja s stropa nazaj na lica, naše potne roke pa so se limale na železno ograjo. O nastopu samemu se lahko spomnimo, da sta bili klasiki No Love in Giving Bad People Good Ideas izvedeni z žmohtom. Ridu se sicer že poznajo leta, toda nikakor ne tako močno, da bi to odtegnilo kaj energije, s katero si para glasilke na odru in s katero se kosa s Hillovim agresivnim in nepopustljivim bobnanjem. Najmanj se je slišalo Morina, ki je, kot vedno, ob strani slonel nad laptopom in verjetno – vsaj po šalah oboževalcev sodeč – ves nastop imel eno oko prilepljeno na zavihek s pasjanso.

Po koncu drugega dne se je recenzentov držala opazna utrujenost. Nemo smo sočustvovali s prešvicano množico, ki ni imela možnosti nikakršnega umika – v novinarskem kontejnerju, ki je stal na strehi skladišča, smo lovili trenutke tišine in kramljali s kolegi z nadvse žive scene britanskega univerzitetnega radia. Vsi so hvalili energijo in razgibanost festivala – po organizaciji nismo kaj dosti udrihali, saj sta vodji festivala sedela par miz stran. Za Jaka iz Nottinghama je bil Outbreak letos perfekten – eden boljših lajnapov. Razglabljali smo o smernicah hardkor festivala, kakršen je Outbreak. Res je, da smo bili letos priča mnogim zasedbam, ki na ortodoksen hardkor festival ne sodijo, je dejal Jake – a zagotovo nam to ponuja unikatno izkušnjo, od katere feni odnesejo največ. Outbreak je primerjal s festivalom Download in z Glastonburyjem, ki ju obiskuje redno – med drugim je o Downloadu, enem največjih težkokitarskih festivalov na svetu, poročal tudi na študentskem radiu univerze v Nottinghamu. Razmerje med alternativo in pop kulturo je po njegovem na Outbreaku zadelo terno – dva odra, tako da lahko ujameš vse, velika imena iz podzemlja in s scene, krasna publika, odprti odri brez pregrade – kaj sploh še hočemo? A recenzentski vtis bo venomer obarvan s svojo vlogo. Zato smo po koncu turbulentnega večera zadnjega dne – na katerem je z morda najbolj energičnim nastopom svetske klase doslej absolutno dominiral Denzel Curry – pred izhodom o vtisih povprašali še obiskovalce in ujeli tudi Kat iz hardkor zasedbe Scowl.

Letošnji festival Outbreak ni razočaral. Z razgibanim programom in energično publiko je poskrbel za izjemne trenutke. Ko so velikani Converge igrali kultni The Saddest Day in oblikovali ogromen krožni mošpit. Ko so Death Grips brez besede odigrali celoten set z oranžnim ozadjem, ki je butalo s takšno silo, da so se spremenili v črne silhuete, varnostniki pa so vlekli onemogleže iz vrtinca teles. Ko se je na desetine ljudi nabilo na oder za Lil Ugly Mana in Denzela Curryja, ki je svojega prijatelja počastil s skladbo Twistin. Ko je za konec večera Curry publiko v Mojzesovem stilu razdelil kot Rdeče morje, jih posedel na tla in ob komadu Ultimate pognal dvorano v zrak – ob vsem tem nam je ostalo zgolj še eno vprašanje.

Festival je definitivno več kot vreden obiska za vse ljubitelje hardkor pank glasbe, željne slišati najbolj relevantna imena, ki trenutno prenašajo štafeto pionirjev vzhodnoobalne scene osemdesetih let prejšnjega stoletja. Dobro vzdušje, v katerem se lahko ustaviš in deliš navdušenje z drugimi gorečimi ljubitelji. Pank se vztrajno razvija in mutira in Outbreak je definitivno eden glavnih gonilnikov, ki pomaga krojiti tokove trenutne hardkor scene.

Foto: Greg Hall, @tofeelhealed