Akami, Uho za Oko, Tovariš Strmoglavljen v Koncertni dvorani Rog

Akami, Uho za Oko, Tovariš Strmoglavljen v Koncertni dvorani Rog

Recenzija dogodka
26. 12. 2017 - 17.30

Koncertna dvorana Rog, Ljubljana, 22. 12. 2017

 

Takoj na začetku moramo poudariti, da v nadaljevanju ne sledi ravno recenzija v pravem pomenu besede, temveč bolj skupek vtisov z zelo domačega, skorajda družinskega dogodka.

Ker so ostale recenzije zelo resne in objektivne.

Kakorkoli, v Tovarni Rog so se pretekli petek koncertno predstavili Tovariš Strmoglavljen, Uho za Oko in Akami. Kopica domačih izvajalcev torej, izvajalcev, ki se ne želijo ustaliti znotraj uokvirjenih glasbenih zvrsti. Lažje bi bilo reči, da na bizarne načine vijugajo med njimi. Vse tri zasedbe imajo tudi nekaj skupnih članov, so kot šopek ekscentričnih bratov in sester, ki si lastijo nekaj skupnih igrač. Če je seveda sploh mogoče, da si otroci delijo igrače, ne da bi to sprožilo blago jedrsko vojno.

Uvodni vtis je sicer skazila mastna zamuda zaradi tehničnih težav oziroma kakšnega drugega vsakdanjega razloga. Ampak dobro, se zgodi ... Trilogijo je otvoril trio Tovariša Strmoglavljenega, ki je v nastop prešel kar iz tonske vaje. Uradni začetki so samo za šibke. Tovariš je bil obkrožen z vsaj polovico glasbil iz učnih načrtov glasbenih šol, ki jih je z uporabo looperjev postopoma vkomponiral v nastop. Razne glasbene vzorce je polagal enega na drugega kot lego kocke, sestavljal je pravo pravcato zvočno igračo, oziroma jih dodajal kot na tekoči trak v tovarni, da poiščemo še drugo zares nepotrebno primero ... Trak je tekel, elementi so se kopičili in odstranjevali, vse skupaj v spremstvu bobnarske baterije, električne viole in občasnega dodatka vokalov. Naj pa odpeljemo prispodobo še naprej. Denimo, da je omenjeni tekoči trak v Tovariševi tovarni in da, denimo, sestavlja avto. Prisotni so bili fuši, izgubljeni momenti, v katerih so iskali drug drugega, kakšen neroden loop, na koncu mašinerija sestavi nek star avto. Valda, ni nov in ne blešči se. Ampak tak tudi ni namen. To je staro vozilo s čarom, karakterjem. Zanesljiva kripa, ki te pripelje do cilja. Vožnja ni popolnoma sterilna, je pa zabavna, nepozabna in je avantura. Avtoradio vrti sedem radijskih postaj naenkrat. Vsaj tri med njimi predvajajo etno.

Dosežemo cilj. Tovariševo štafeto prevzamejo Uho za Oko. Med nastopom so jih spremljale projekcije, usmerjene … nekam. Tako, da jih je bilo težje razbrati kot obvestila po zvočnikih na železniški v Ljubljani. Ampak dobro, za to imamo kino. In tako ali tako je zvok dovolj dobro opravil svoje. Bi lahko rekli, da smo postavili uho pred oko? Haaa ... S svojim zvočnim izrazom so nas odpeljali na psihedelično popotovanje čez stari orient, ko je ta oznaka veljala še za Egipt. Zvenijo kot skupek glav, vsaka v svojem svetu, ki to združijo v impresivno čudaški nekaj, ki ga ne moraš zares umestiti, a vse skupaj deluje. Tolmačimo lahko različne kose in sestavne dele, a ko daš vse na kup, zadeva nima ravno pravega smisla. A če življenje nima smisla, zakaj bi ga imela glasba? Medtem, ko je impresivna ritem sekcija prehajala med subtilnejšimi in bolj udarnimi deli, so čez plavale popolnoma out there kitare in klaviature. Vokalistka pa samosvoje počez z delnim spoken wordom, ki je večkrat prešel v bizarno utesnjujoče vreščanje, na momente premočno sekajoče čez glasbo. Pisec tehle besed je mislil za njihovo zvrstjo povohuniti na zasedbin FB profil, morda bi ga na omrežju čakal kak namig. A glede na to, da so glasbene zvrsti tam zapisane v poglavjih, je doumel, da je bendu jasno ravno toliko kot njemu samemu. Lepa.

In štafeta se je izza ušes znašla v roki Akami. Otvorili so, kot se spodobi, z Black Into White, kar je enako, kot če bi nam pot do postelje tlakovali z venčnimi listi vrtnic. In postelja bi bila nasproti kamina. In natočili bi nam šampanjec. In vrtel bi se Frank Sinatra. In tukaj bomo končali, preden se opisi nadaljujejo v detajle, zaradi katerih lahko ukinejo tale radio. Sam intro je s sanjavim dvojnim vokalom in spletom plavajočih efektov zastavil lepo, romantično vzdušje, a vsaka lepota ima tudi svoj kontrast. Vse, kar je lepo, se prej ko slej razvije v kaotični razfuk, ob katerem ti ni jasno, kaj se dogaja, in nekaj takega se je zgodilo tudi z zvočno obliko koncerta na dlani. Akami so zagrabili zlato točko med spevnostjo, hrupom, psihedelijo in agresijo, vse to so zazipali v en album, ki zveni, kot bi te nekaj komadov vodilo skozi celoten spekter človeških čustev, vse skupaj pa se lepo prevede tudi v odrski jezik. Njihovi močnejši in bolj zatripani deli namreč zvenijo veliko bolj mogočno v živo kot v studijskih izvedbah. Zvok te dejansko udari, zdrami, poškoduje in ti hkrati na uho šepeta lepe, mehke perverzije.

To je bilo torej to. Večer treh ekspresivnih bandov. Nekaj vokalnih fušev, ampak jebeš. Če imaš kaj povedati, povej sam, in če so fuši, so fuši ...

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness