* foto: Nejc Ketiš/CUK Kino Šiška

CUK Kino Šiška, Ljubljana, 17. 5. 2019

Samosvoj britanski slavček temnega, a gibkega tenorja, kantavtor, crooner, bivši ulični glasbenik, povzdignjen v genija sodobnega popa, Benjamin Clementine nas je po koncertu leta 2017 letos nenadejano obiskal še drugič. Če nas je tedaj obiskal na krilih svoje druge plošče I Tell A Fly, pogumnem izletu v novo zvočnost, se je tokrat vrnil z zvenom in nastopom, ki ga je ustoličil na prvencu At Least For Now, le da ga je na tokratni turneji ozaljšal z zvenom godalnega kvinteta. Tako tudi ne čudi, da je nastop izraziteje slonel na glasbi s prvenca. Z drugega albuma, ki je kljub odličnemu kritiškemu odzivu delno razdvojil njegovo občinstvo, pa je odigral le štiri skladbe. Izbor je nekako logičen, saj sledi intimni zasnovi pričujoče evropske turneje, poimenovane An Evening with Benjamin Clementine & His Parisian String Quintet. Snov s prvenca je vsekakor manj zvočno razgibana, slojevita in razčlenjena, je bolj prepustna in bolj hvaležna godalnim aranžmajem.

Ravno dodatek godalnega kvinteta je botroval dvignjenim obrvem ob prvotni najavi koncerta v ljubljanski Cvetličarni, ki je kot koncertni prostor s svojo prostorsko zasnovo in akustiko verjetno manj primerna kot Kino Šiška, kamor so koncert nato preselili, Clementinovo vrnitev pa je pospremilo kakšnih osemsto poslušalcev in poslušalk. Ti so Clementinu jedli iz roke že po prvi pesmi, njegova mešanica odrske intimnosti, drame, nastopaštva, teatralnosti in komunikacije s publiko pa je vzdušje do konca le še stopnjevala. V tem oziru je Clementine potrdil, da je dobro usidran pri naši publiki in koncert je bil v tem pogledu vsekakor uspeh. Po drugi strani pa napram njegovemu prvemu koncertu ostaja občutek vrnitve, vrnitve v varnejše zavetje, čemur lahko pritrjujejo precej klišejski godalni aranžmaji ter umestitev koncertne produkcije bližje šovu kot intimnemu oziroma bolj krhkemu zavetju akustičnega, komornega zvena.

V podlagi branemu besedilu smo sicer poslušali Clementinevo zadnjo studijsko stvaritev iz leta 2018, skladbo Eternity, spesnjeno po poemi Oscarja Wilda. Z njo se je vrnil v zvočni in interpretacijski model s prvenca, obenem pa skladba sloni na subtilnih godalnih aranžmajih, razpetih med melodičnostjo in grajenjem tenzij ter vešče dinamično vtkanih v sprego s precej prepustnim klavirjem in dramatičnostjo Clementinove vokalne interpretacije. Skladbe na koncertu ni izvajal, lahko pa nam služi kot model, kako bi vse skupaj lahko zvenelo ter kakšen aranžerski in zvenski prostor nenazadnje Clementinova glasba ponuja, bodisi s starimi skladbami, spletom klasične tradicije, minimalizma in popularnih žanrov ali z novejšimi z zadnjega albuma, v katerih se intenzivno prepletajo različne govorice, večglasja, karakterji, tempi, ritmi, občutja in naracije. Kako izviren in samosvoj je Clementine v svojem podajanju določene pevske in klavirske baladne tradicije, se je izkazalo ob nastopu Beavena Wallerja, mladega britanskega sorodnega izvajalca in igralca, ki ga krasita imeniten glas in interpretacija, vseeno pa zveni veliko bolj ustaljen in podvržen klasični formi tradicije, zazrte v salone, bare ter odre kabarejev in špelunk v petdesetih in šestdesetih, posodoblejne z zgodnjim Eltonom Johnom in poznim Fatherjem Johnom Mistyjem. A žal je aranžersko in izvedbeno kvintet zvenel precej ustaljeno, nedrzno in predvidljivo, z otožnim, romantičnim melodičnim zvenom ali s kratkimi, odrezavimi, ritmiziranimi deli.

Same Benjaminove pesmi skratka ponujajo izvrsten material za bolj domišljen in drzen godalni aranžma, ki je ostal popolnoma neizkoriščen, celo več, zdi se, da skorajda v ničemer ni pridodal k novi podobi in dojemanju njegovih skladb. Prej jih je pospremil kot spremenil ali oplemenitil, kaj šele, da bi jim dodal kak nov odtenek. In to kljub temu da so v nekaterih skladbah godalni aranžmaji v prvem planu, denimo v uvodni Winston Churchill's Boy in še posebej v skladbah z novega albuma, denimo God Save The Jungle, Phantom of Aleppoville in Farewell Sonata. Čeprav smo te skladbe lahko slišali v drugačni, torej sveži in prearanžirani podobi, pa so v primerjavi z izvornimi delovale nekam okleščeno, vsekakor pa manj inventivno in s tem tudi manj intenzivno.

V ospredju kvinteta je naproti Clementina na odru postavljena čelistka Barbara Le Liepvre, ki ima za seboj že izkušnje sodelovanj z The National, s Clementinom pa je sodelovala pri omenjeni skladbi Eternity in pri zadnjem albumu. Slednja je nedvomno vodja zasedbe in ključni komunikacijski kanal s Clementinom, ki je najbolj zasijal v impromptuju Hvala Ljubljana, sicer nepotrebnemu crowdpleaserju, pihanju na dušo, ki pa je ravno na način svoje improvizirane nature vzpostavil razliko med Clementinom in zasedbo, ki je bila v tem kontekstu preveč klasično ohola in premočrtna. Obenem je skladba delovala kot vaja v slogu, prikaz nedvomnega Clementinovega talenta in veščine, ki jo je večkrat suvereno in hkrati tudi rahlo nastopaško demonstriral tako z ritmičnim rokohitrstvom na klavirju kot z vokalnimi bravurami, preskoki v višje in nižje registre, podaljševanjem tonov in podobnim.

Če je ob izvajanju Clementine večkrat spontan in ob tem skladbo ustavi, spremeni ritem, barvo, jo razčleni s krajšo odrsko zgodbo, nagovorom ali singalongom, mu kvintet z izjemo čelistke v tem težko sledi. Obenem pa aranžersko in izvedbeno niso izkoristili tega prostora. Drugi je dinamični aspekt izvedbe, ki z ozvočenostjo izgubi vso dinamiko in niansiranje v zvoku, hkrati pa včasih zato deluje prepolno in preglasno ter zvočno razmazano. Za to ni kriva dvorana, temveč natura zvočne produkcije. Čeprav so same Clementinove pesmi močne, skrajno izpovedne in čustvene, jim tokratna odrska postavitev prej nekaj vzame kot doda ter deloma izniči zasedbin intimni nagovor. Zavidljivi šarm, karizma, croonerstvo in obrtništvo tako v večini koncerta prevladajo, tkanje intimne povezave z občinstvom pa zamenjajo show, nagovori, zgodbe in komunikacija s publiko, tudi s skupinskimi napevi kot v primeru skladbe Condolence. Tako so tem ušesom bolje delovale skladbe, v katerih je bil Clementine v ospredju z glasom in klavirjem, godala pa v ozadju kot barvilo, ritem ali harmonsko dopolnilo melodije, denimo v skladbah Gone ali Cornerstone.

Če smo ob prvem ljubljanskem koncertu govorili, da smo prisostvovali umetniku, ki se nahaja v fazi nekakšnega prehoda, se je ta občutek na pričujočem koncertu še okrepil. Clementine je z drugo ploščo razdvojil svojo publiko, s svojeglavostjo in vedno več teatrskimi vložki razbil dinamiko turneje, kasneje pa v ZDA kot predvozač Davida Byrnea nastopal v duetu z ženo, kantavtorico Flo Morrisey kot duet The Clementines in še podžgal gnev nekaterih oboževalcev. Zato se zdi, kot da je pričujoča turneja nekakšna kompenzacija, discipliniranje, korak nazaj, morda poskus vzpostavitve statusa, ki ga je Benjamin užival ob prvencu, in obenem krpanje luknje do nove plošče. Kakšna bo ta, pa lahko ob karakterju kot je Clementine samo ugibamo.