Cveku v spomin: Kaučič + Lazar in Kombo B

Cveku v spomin: Kaučič + Lazar in Kombo B

Recenzija dogodka
30. 1. 2015 - 16.00

Kino Šiška, 29. 1. 2015

 

Včerajšnji večer v Kinu Šiška je bil, tako kot tisti dan poprej, posvečen Boštjanu Cveku, v torek preminulemu organizatorju festivala Jazz Cerkno in mnogih drugih koncertov. 

Milko Lazar in Zlatko Kaučič sta na slovenski sceni poznana akterja. Kljub temu da prihajata iz različnih okolij, se njune poti združujejo v polju improvizacije. Lazar, ki je sicer klasično šolani pianist, saksofonist in čembalist, nam je tokrat ponudil dozo pianističnih trikov, ki so segali vse od liričnih slikanj á la Debussy, ritmičnih figur, ki so pogosto klicale po Stravinskem, in kopico jazzovskih postopkov. Kaučič pa nam je, kot vedno s svojim ogromnim inštrumentarijem, odkrival nove, zanimive zvoke, katerih izvor bi bilo brez vizualnega vpogleda težko določiti.

Koncert sta začela udarno in glasbene ideje, ki sta si jih hitro prisvajala, a jih prav tako hitro opuščala, so se kar kopičile. Vsaj skozi prva dva kvazi komada, čeprav sta celoten večer vodila kot ustvarjanje ene zvočne krajine. Nato sta začela graditi iz repetitivnosti. Lazarju sicer minimalizem ni nič tujega, saj je pred časom sodeloval s pianistom Bojanom Goriškom, kjer sta se posvečala prav temu. A tokrat ni šlo za kompozicije, oziroma tudi če sta imela neko zasnovo, sta jo pogosto uporabila le kot ogrodje za improvizacijo. Tu govorimo predvsem o Lazarju, ki je včasih preko ponavljanja enakih, a malo spremenjenih vzorcev počasi razvijal nek nov motiv, ki je nato prevzel centralno vlogo, spet drugič pa idejo opustil in začel z novo. Kaučič je pianistično sliko močno bogatil s svojimi nepredvidljivimi udarci in šumi in je večinoma nekako sledil Lazarju pri njegovih idejah. Tako sta slušno podobo razvijala do konca, vmes pa posegla tudi po drugih inštrumentih. Lazar je v roke vzel svoj sopranski saksofon, medtem ko nam je Kavčič odpel nekaj v stilu indijskih manter.

Izvajalca sta si skozi celoten koncert na enih delih puščala prostor za poglobljene solaže, na drugih pa se prekinjala in skorajda tekmovala v medsebojni odzivnosti. Razen začetka, ki je bil nekako neizrazit, sta preostanek večera izpeljala v grajenju zvočne pokrajine, ki bi jo težko pripisali komurkoli drugemu kot njima.

Zatem pa so sledili še Zlatkovi učenci Kombo B, ki so celotnemu večeru pridodali energično noto. Orkester osmih tolkalistov, treh saksofonistov, dveh trobilcev, dveh kitaristov in basista je proizvedel veliko hrupa. In bili so odlični. Izvajali so Kaučičeve kompozicije, v katerih pa je bilo seveda veliko prostora za improvizacijo in medsebojno sodelovanje. Kaučič pa je nastopil v vlogi dirigenta, oziroma vodje. Posebni gosti na koncertu so bili že stari mački Boštjan Simon na alt saksofonu, Jani Šepetavec na tenor saksofonu, Matija Mlakar na pozavni in Damijan Valentinuzzi na trobenti. Tudi oni so pridodali svoj pečat, da so komadi lažje stekli. Sicer pa so se mladci Kombo B odlično odrezali. Veliko energije in virtuoznosti so pokazali tako tolkalisti kot kitarista in basist. Še en dokaz, da Kaučičeve metode učenja in predajanja znanja delujejo.

Koncert se je tako zaključil ob pozni uri, a nevarnosti za kakšno kinkanje na vožnji domov ni bilo, saj nas je Kombo B prav dvignil pokonci in nam predal nekaj svojega veselja do muziciranja.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pa še en član je, in sicer Jure Boršič na alt saxofonu

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness