GODSPEED YOU! BLACK EMPEROR, DIRTY THREE

GODSPEED YOU! BLACK EMPEROR, DIRTY THREE

Recenzija dogodka
15. 11. 2012 - 16.00

Kino Šiška, 14. 11. 2012

 

Včeraj smo v nabito polnem Kinu Šiška imeli priložnost slišati za marsikoga sanjsko kombinacijo dveh vidnejših skupin na plodnih pogoriščih rock glasbe v širšem smislu: avstralskih Dirty Three in   kanadskih Godspeed You! Black Emperor. Njun domet je tolikšen, da se bomo tokrat morebitnim predstavitvam kar izognili in se potopili direktno v včerajšnje koncertno dogajanje.

Večer so otvorili Dirty Three, ki so že s prihodom na oder poželi vznesene ovacije. Neformalni vodja, violinist Warren Ellis, je še pred prvim zaigranim zvokom vzpostavil toplo in praznično vzdušje. S svojim nastopaštvom in grobimi, a v samem bistvu ganljivimi šalami je s publiko v hipu vzpostavil komunikacijo, ki jo marsikateri performer nikoli ne bo dosegel, pa naj se še tako trudi. Vse to pa seveda v službi totalne vere v osvobajajočo katarzičnost njihove folk-rockovkse baladnosti, ki trči ob mavrico zvočnih udarov grobega in ekstatičnega patosa. Začeli so s komadom „Rain Song“, v katerem se je Ellisu že na začetku odtrgalo in je raje, kot da bi igral na violino, divje poplesaval po odru in se drl iz vsega grla – medtem ko je njegova težko distorzirana violina huronsko piskala. Njegov priljubljen stavek med komadi, namenjen njihovemu tonskem tehniku, je bil „Don't make us sound like fucking Coldplay or I'll fucking kill you,'' ki ga je religiozno ponavljal kot da nam je vsem jasno, kaj to pomeni. In očitno je res bilo tako.

Sicer pa je bila kolektivna igra tria vseskozi osupljiva. Večino časa so vztrajali v razdrobljenem, malodane free-jazzovskem pulzu, s katerim so vzneseno podajali svoje motive in polete surove liričnosti. Za tiste, ki smo pogosto naveličani rockovske premočrtnosti, je bilo impresivno videti, kako Dirty Three energijo kanalizirajo v bolj odprte forme in kljub temu ohranjajo povezanost s številčno publiko, v kateri sprožajo valove navdušenja. Izstopali so komadi „Sometimes I Forget You're Gone“, „Sea Above, Sky Below“ ter zaključna „Everything's Fucked“, ki so jih Jim White na bobnih, Mick Turner na bobnih ter Ellis na violini in klavirju odžgali z aylerjevsko intenzivnostjo. Edina manjša hiba njihovega seta je bila morda kanček preveč megalomanski zvok ozvočenja. Predvsem pri bobnih, ki bi glede na barvito in raztreščeno igranje boljše izpadli z bolj naravnim zvokom in ne recimo s skoraj stadionsko butajočimi basi.

Po krajšem premoru so prišli na vrsto dolgo pričakovani in ponovno  zagnani Godspeed You! Black Emperor. Začetek nastopa je naznanila znatna potemnitev prostora ter predvsem glasno, subwoofersko brnenje. Le-to se je ob postopnem prihodu vseh članov na oder razvilo v masiven, neizprosen in notranje-organe-tresoč drone. Dva bobnarska seta, tri električne kitare, dva električna basa oziroma občasni kontrabas, violina ter verjetno kopica analognih generatorjev so spomnili na prelomno električno dromljanje dronerskega pionirja LaMonte Younga. A medtem ko je pri Youngu tovrstno početje rezultat in povod za potapljanje v zvok in njegove opojne razsežnosti, ima pri Godspeed You! Black Emperor drugačne izvore in učinke. Njihov drone je trpek in poln tenzije – nejasna kombinacija obupa in sive razbarvanosti ter hkratno kljubovalno vztrajanje v hrupnem upanju na odrešitev. Tovrstno občutje in pristop pa lahko prenesemo tudi na celoto izraza Godspeed You! Black Emperor.

Po približno pol ure trajajočem uvodnem kosu se je iz gmote začel kazati komad „Mladič“, uvodni z njihove nove plošče. Poskočno in stopnjevano ritmiziranje, obteženo z masivnimi sloji temnejših balkanskih harmonskih odzvenov ima korenine tudi v kanadski židovski in vzhodno-evropski diaspori, katere del so nekateri člani zasedbe. Celota pa je vsekakor zvenela zlovešče in polna čudnih slutenj. S počasnim slojevanjem so vpeljali tudi naslednji komad „Moya“ z zgodnejše plošče „Slow Riot For New Zero Kanada“. V njem smo bili deležni malce več tiste tipične post-apokaliptične molovske otožnosti skozi razredčeno kitarsko pobrenkavanje in elegične godalne parte.

Kombinacijo kolektivnega dronerskega hrupanja s prehodi v prepoznavne komade so ohranjali skozi celoten koncert. Zvok je bil ves čas huronsko naglas, v zraku pa je bila tudi precej otipljiva napetost. To so navsezadnje bili Godspeed You! Black Emperor in ne kakšni mlahavi post-rock sanjači. Kljub vsemu pa je bilo slutiti, da je del publike prišel na koncert z željo slišati svoje najljubše skladbe in ni bil pripravljen na tovrsten udar. Bend pa je kazal zobe in več kot polovico koncerta zapolnil s precej radikalnim in uničujočim zvočenjem – vsaj, kar se tiče glasnosti in trajanja. Morda je tudi to pripomoglo k postopnemu redčenju publike v drugi polovici več kot dvournega koncerta.

Eden izmed viškov pa je vsekakor bila zaključna „Providence“, ki so jo povsem ne-apologetsko obnovili in predelali v nekaj dosti bolj ostrega in abrazivnega kot na plošči. Uvodno tragično pobrenkavanje so ob vsaki frazi presekali s hrupom in se nato vrnili na izhodiščno tišino. V tem smislu je bilo slišati sorodnost z načinom igre Dirty Three. Tovrstni posegi so se vsaj meni zdeli izredno močni in so pomembno prispevali k aktualizaciji izraza Godspeed You! Black Emperor ter mu pridali dodatno relevantnost. Z vrhuncem komada in postopnim izzvenom se je zaključil tudi sam koncert, po katerem bi verjetno najbolj pasala tišina, ki pa jo je bilo treba poiskati drugje.

 

Godspeed You! Black Emperor - Mladic (live @ Kino Šiška, Ljubljana)

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

NAJBOLJŠI KONCERT

ma to so bla ena prenahajpana čreva, polurne, neizvirne odisejade na dveh tonih, zvok dronanja podpovprečen, od dveh baterij slišen zgolj kick ene od njih.. ne razumem vsega tega hajpa okoli tako povprečnega dogodka

folk prišel na koncert meditirat. enim zarad 'hrupa' ni ratal zmeditirat nič... ne fin koncert je bil res!

Zaključen komad ni bil Providence, ampak je bil segment imenovan Sad Mafiso iz komada East Hastings (je pa to ista plata kot Providence).

zelo izjemen večer, radikalno no-half-measures... brezkompromisna glasba/zvok. tudi to in predvsem to so Godspeed you....

lojze, argumentiraj ali pa ne vsajaj!

Še dva centa o genialnem bonus plus koncertu. Omemba gre najjači živi verziji "Restless waves", vsaj zame vrhuncu celotnega večera. Kljub 3 in pol uram je škoda, da ni blo možno met pravi double bill, namest da so osiji izpadli kot predskupina (še zimzelenga Red niso uspel zasvirat).

Glede na Efrimove solo/komorne odvode ne bi nikol pričakoval tako brutalnega nastopa gybe. Izjemno premišljeno, brez slavnih posnetih monologov, črnobelo.

Se pa zadnje čase sprašujem ali bi bli obiskovalci koncertov res kej prikrajšani, če bi master out znižali za neko prgišče decibelov? Sej Šiška je po peak glasnosti še daleč od kakega techna v štirki, ampak vseen...

Aja pa kdorkoli je fuknu gor tist "pejte domov" komad še pred koncem drona si zasluž vsaj gonorejo, ne bi dost slabš naredu če bi kr na ognjišče preklopu...

Aja pa kdorkoli je fuknu gor tist "pejte domov" komad še pred koncem drona si zasluž vsaj gonorejo, ne bi dost slabš naredu če bi kr na ognjišče preklopu...

.... kaj so že bli, ACDC? Meni je kar slabo naredilo.

Res izjemno. Mogoče pa bi bilo mogoče boljše, če bi benda takega kalibra imela samostojna koncerta, morda tudi s kakšnim predvozačem, namesto "dabl bila". Pri prvem nastopajočem bendu se običajno zdi, da je nekako pod večjim časovnim pritiskom, zato je tudi nastop nekoliko krajši od drugega benda.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness