I AM BIENT (JAŠA BUŽINEL & BLAŽ PAVLICA)

I AM BIENT (JAŠA BUŽINEL & BLAŽ PAVLICA)

Recenzija dogodka
23. 2. 2019 - 14.10

osmo/za, Ljubljana, 21. 2. 2019

 

Oblikovanja in preoblikovanja glasbenih praks nikoli ne bodo podlegla toku časa. Se pa v različnih obdobjih razmišlja in deluje precej drugače kot v drugih. Sedanjost nam na primer kaže za današnjo recenzijo pomembno aktualnost ambientalne glasbe, še posebej v odnosu do njene mehanične dvojčice, elektronike. Potem ko je bila ambientalna glasba delegirana na precej nehvaležno pozicijo, povezano s kvazi new age duhovnostjo, ko je postala razvodenela in nezanimiva, je danes spet trendovska. Enega izmed domačih poskusov v tej smeri sta pretekli četrtek predstavila Jaša Bužinel in Blaž Pavlica, ki sta se zadeve na dlani lotila kot avdiovizualni DJ set, poimenovan I AM BIENT.

Dvojec, ki stoji za oddajo Partijska linija na programu Radia Študent in serialko oziroma kolektivom Cosmic Sex, je delo z ambientalno glasbo, vsaj po predloženem tekstu, zanimalo v smislu raziskovanja netipičnega. Narava klubske kulture ustvarja izkustvo, ki je pogosto razpršeno, vezano na ples in na družabno izkušnjo. Bužinelov digitalni DJ set in Blaževo živo upravljanje analognih video signalov je v črni galerijski kocki želelo predstaviti več kot izpostavljeno klubsko izkustvo. Želelo že zato, ker je Bužinel na prvi posluh celokupno zvočno sliko sestavljal iz raznolikih glasb, ki so se vztrajno izmikale identifikaciji. Vseeno pa se je v trajanju okrogle ure notranji ritem sestavljanke udejanil predvsem v nihanju med bolj umirjeno in intenzivnejšo platjo. Bodisi so ta nihanja pomenila premike v nasičenosti ali glasnosti, bodisi v odbitosti določenega izseka. Občutje rojevanja, ki ga ustvari takšna ciklična progresija uvajanja novih elementov, pa je dvojec še dodatno podkrepil z vidnim.

Treba je izpostaviti, da sta se vlogi podpore in nosilca dogajanja med nastopom izmenjevali in da je bilo doživetje teh vlog odvisno od opazovalca. Tudi del z videom vsaj na očiten način ni bil vezan na določeno temo. Pavlica je v realnem času ustvarjal lagodno zatripane podobe, še najbolj v liniji slik zarez v možganskem tkivu ali polzečih kapelj. Užitek je bilo spremljati tekočo soodvisnost podobe in zvoka, ki sta jo v dialogu ustvarjala nastopajoča, čeprav procesa v celoti ne moremo označiti kot posebej zanimivega ali izstopajočega. Lahko bi krivili denimo lastno nezmožnost primernega osredotočenja, vseeno pa je prevladal vtis, da je tokratnemu umetelno ustvarjenemu ambientu umanjkal namen.

Poskusom vzporednega raziskovanja zvoka in slike oziroma telesnih učinkov obeh, povrhu pa še ideje, se lahko le klanjamo. Običajno gre pri takšnih poskusih za visoko stilizirana, na naracijo oprta dela. Takšen je na primer Dopplereffektov performans o nastanku sveta in takšni so denimo projekti Juliena Bayla. To so seveda fantastični primerki, povezane produkcijske okoliščine pa bližje hoolywodskim blockbusterjem. Izhodišče I AM BIENT pa bolj kot v množičnem spektaklu išče na poti posameznika. Na osebni ravni mora obstajati zavest o naravi poslušanja muzike. Muzike - ki je, po besedah fotra Briana Ena, v enaki meri izpostavljena tako zanimanju kot neopaženosti.

I AM BIENT vsaj po razumevanju tokratne recenzentke ni premogel prej omenjenega ravnotežja, ki bi povzročilo končno vprašanje - zakaj bi bilo vredno točno tej glasbi oziroma tem vizualijam posvetiti pozornost. V svojem smislu, torej negaciji vsesplošne površnosti ob poslušanju in posledičnem iskanju drugačnih rešitev, je performans uspel. A včasih si pač želimo, da bi nam v spominu ostalo še kaj več kot idejni izkupiček. 

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.