Third Man, 2015

Snemanje živih nastopov je z razvojem tehnologij, hitrim pretokom podatkov in splošno prenasičenostjo postalo jalov posel. Tako kot iskanje založnikov za izdajo taistih, saj je prodaja tovrstnih izdelkov bolj na ravni butične prodaje. Ta se danes niti v najbolj vročih sanjah ne more primerjati s prodajo v sedemdesetih, ko je vsak spodoben bend posnel živi album in ga lahko prodal v večmilijonski nakladi.

A tudi danes obstajajo pravi freaki in zaljubljenci v avtentični rokenrol. Eden takih je tudi ekscentrični genij Jack White, ki je že leta 2001 v Detroitu splavil založbo Third Man Records, ta pa je svojo fizično nadgradnjo doživela pred šestimi leti v Nashvillu v obliki studia, v katerem prevladuje stara analogna tehnologija, manjšega prostora za koncerte in štaba založbe. Šefuje seveda Jack White. Da ima dober glasbeni okus in da je odličen avtor in glasbenik, je White dokazal že v White Stripes, s solo kariero in v drugih projektih, v katerih je sodeloval.

V našem nocojšnjem primeru je potrdil, da ima tudi dober nos. V svoj koncertni prostor v Nashvillu je namreč povabil obetavnega petindvajsetletnega mladeniča Benjamina Bookerja. Ta je lani opozoril nase z obetavnim istoimenskim prvencem, na katerem v minimalistični in surovi garažni rock maniri stilsko zelo lepo vijuga skozi blues, soul, boogie, tudi folk. Pri tem mu pomaga tudi dejstvo, da gre za temnopoltega glasbenika, kar je danes, vsaj v rokenrolu, izjemna redkost. Fant z ameriškega juga je lani s svojim triom po domovini promoviral prvenec, septembra pa ga je pot zanesla v Nashville, v plac Jacka Whita, kjer je odigral nastop pred omejenim številom poslušalcev.

Kot Booker navaja na svoji spletni strani, je plošča Live at Third Man Records rezultat enoletnega potepanja na turneji, prečutih noči, dogodivščin in sklepanja novih prijateljstev. Po njegovih besedah so bili to najboljši trenutki njegovega življenja. Na turneji je bend dokončno dozorel. To se začuti že v prvih momentih plošče. Nanjo je uvrščenih deset skladb, večinoma s prvenca, in priredba blues klasike Falling Down Blues, ki jo je napisal Fuzzy Lewis. Album je izšel izključno na vinilu.

Na plošči slišimo mladega glasbenika, odraslega na punkovski DIY estetiki, v zaključku prve faze svojega glasbenega razvoja. Zaradi pridobljenih izkušenj na cesti, pozitivnih odzivov občinstva in prvega vonja po uspehu zveni samozavestno in suvereno. Podobno mu sledita bobnar in basist. Sam bend ima neko posebno notranjo dinamiko, ki jo zaznamuje predvsem način Bookerjevega igranja kitare. Ta je nekakšna ritmična mešanica Chucka Berryja in The Strokes, vendar bistveno bolj distorzirana in robata. 

Tudi zaradi tega je Benjamin Booker lahko všečen različnim generacijam kitarskih zvokov. Posebnost je tudi njegov deško hripavi in malenkost meketajoč glas, ki celotni zvočni podobi da še posebno prepoznavnost. Ko ga slišite enkrat, ga boste težko zamenjali s kom drugim. Skratka, v naslednji slabi uri se lahko soočite z glasbenikom, ki je v svojem najbolj vitalnem in kreativnem obdobju. Je željan dokazovanja in tako tudi zveni. In upamo lahko, da ga v bližnji prihodnosti ugledamo in slišimo tudi kje v bližini.