Sintetic Production, 2012

Včeraj so bili in da house in tudi danes, ko začenjate poslušati oddajo, počasi ustavljajo motorje v Menzi. Demolition group ali gospodarji na planetu starcev! Po zavidajoči obrnjeni kilometrini na koncertnem števcu se je mastodonom zahotelo zabeležiti koncertni dokument. Vsaj Matjažu Pegamu, človeku iz sence, ki dostikrat vleče usodne niti grupe. Ostali menda o snemanju nastopa niso bili obveščeni, zapis izpred enega leta iz mariborskega Štuka pa je brez kasnejšega štukanja in nasnemavanja - narejen je bil le miks – luč upanja uzrl pred nekaj dnevi z imenom Na živo. In spodobilo se je narediti tak dokument, prve žive viže v njihovi tridesetletni karieri, če odmislimo komad Love Street iz kompilacije San Remo 1988, kjer so se pojavili tudi famozni The Fall z Victorio, in kasetno zabeleženo improvizacijo Vox Clamantis izdano v samozaložbi Opus Manuum. A to so bili Demolition Group v povojih, v čisto drugačnem izrazu, kot ga poznamo danes. Bili so podobno kot drugi jazi Gast'r'bajtr'sov - Silver Barracudas in Del Masohistics - sprovocirani z odhodom članov v eno- ali večletno zabušavanje in stagniranje možganov v JLA, frakcije pa so uspevale predvsem na poljih hrupne elektronike, ki so jo sekali distorzirani kriki in momljanje. Da ne omenjamo zaprašenih šumečih kasetnih bootlegov, ki so v Posavju prehajali iz rok v roke, iz roda v rod, in niti ne vemo več, kako so se znašle v in kako izginile iz domačih diskografij, kot so Gast'r'bajtr's menda na Rock Otočcu 1983 ali promocija Mizerike nekje v Rimu.

Bad Gag 2, Deep True Love, Neovangelij in Bič, luč in upanje so že zgodovina. Po zadnji plati je nastala desetletna tišina vse do lanskoletnega Planeta starcev, plodnost pa se tu ni ustavila, saj sta Pegam Bros letos izdala album elektronskih odisejad Sinnscapes pod imenom Sinntetic Liquid, zdaj pa smo dočakali že omenjeno plato Na živo. Ob tridesetletnici delovanja – sami se bodo odločili, kdaj to bo – pa se obeta nov material. Večina komadov na dvojnem koncertnem albumu Na živo prihaja z zadnjega studijskega izdelka Planet starcev, povečini kar v istem zaporedju in niso niti pretirano predrugačeni od studijskih izvedb. V izrazito rockerskem naboju gre za čisti surovi šus in ostrino mešanice žanrov, v kalupe katere se Demolition Group nikoli niso zlili. Komunikacija s publiko je zreducirana na redke Friškijeve humoreskorezne jedkanice med komadi, ki ne zmotijo  ritma demoliranja. Nekdaj momljajoč vokal na prvih produktih Demolition Group se pri nekaterih komadih, da jim ne rečemo ravno baladah, toplo meša z melodičnimi in sentimentalnimi pasažami kitare, kot na Nimam rad boga recimo s shyamovsko vokalno melodijo, na drugi strani pa imamo hit večjih razsežnosti Dež, kjer je vokal osamljeno otožen, kot je bil Napoleon na otoku svete Helene. Karizma seveda nikoli ni bila vprašljiva. Tudi zaradi avtentičnih gibov, ki plesne komade, Romantiko z bas melodijo iz Odpisanih, Stokrat ali Kriv sem za vse še podžgejo. Obvladajo pa tudi drugo stran planeta, tisto brzeče vrtljivo. Dan dolgih sanj, Gospodar in naslovni komad iz Bič, luč in upanje z varljivo mirnim saks uvodom, ki se utrga kontroli in zdrvi v konfuzen šus, so lepi primerki. Ali pa Amerika s hihitajočim saksom, drajv vokalom in bobnarskim solom. Mimogrede velja omeniti, da višin Sekulovića ni bilo enostavno nadomestiti, vendar pa imata holderjevska dvojčka Gregl - čeprav že v lepih tridesetih, a za starce še vedno mulca – v ritem sekciji vse pod kontrolo. Doprinos kitarista Fifnje je bil mogoče vsa leta preveč v senci, čeprav gre za pomembne distorzirane rife, ki lepijo samosvojost ostalih inštrumentov in vokala. Drugi del albuma je okrašen z najfinejšimi vršički razrasle rastline Demolition Group, ki tako lepo uspeva na periferiji, na sotočju Krke in Save. In tu bi bilo treba malo drezniti, malo lokalpatriotsko suniti pod rebra in vprašati, zakaj recimo živa plošča ni bila posneta na špilu v Brešcah. S playliste celotnega koncerta je izpadel le The Model, za katerega ni bilo prave volje urejati pravic izdaje, čeprav bi bili modeli iz Kraftwerkov naelektrizirani nad izvedbo.

Demolition Group so ostali samosvoji, nekonvencionalni. Paradoksalno so se jim z nastankom nove države nekako zaprle meje, pričakovanega evro ali Balkan naskoka ni bilo, a tudi z osredotočenjem na domače špile smo ostali zadovoljni. »Samo špilaj!«, kot se sliši med komadi na plati. Končujemo z refrenom iz komada Gram, ki je še kako aktualen v teh časih prerivanj in revoltov: »Morda nocoj za hip / lahko ustavimo / kobilice, glad, poplave / lahko ustavimo / morilske roke krvave ….«