Blow It Hard, 2012

http://kruljo.radiostudent.si/mp3/RKHV/081119_Artefakt_35.mp3

Z očmi zremo v luno, z ušesi pa poslušamo blues za nove generacije. Vmes mogoče celo zatulimo. Howlin’ Wolf bi bil ponosen.

Na začetku devetdesetih je bil sinonim za fuzijo blues samplov in funky beatov Beckov komad Loser, s svojo pojavo na zemljevidu glasbenega neba pa ga je zasenčil Little Axe. Pred kratkim je izšel zadnji dokument teh časov z naslovom Little Axe: Wanted, Live 1996. Po naslovnici albuma bi lahko sklepali, da wanted dead or alive, toda Skip McDonald je pri svojih dobrih šestdesetih letih še kako živ. V naših logih se je ustavil že nekajkrat in brenkal v različnih inkarnacijah. Tudi kot Little Axe, ki je sicer umetniško ime Skipa McDonalda, ta pa je spet rojen kot Bernard Alexander na jugu ZDA, kjer se je učil bluesovskih veščin od svojega očeta, ki je moral blues, takrat še klasificiran kot hudičeva glasba, preigravati skrivoma. Po igranju jazza in gospla v živo in po karieri studijskega glasbenika je sklenil krog s projektom Little Axe. Nepogrešljiva člena tria sta še basist Doug Wimbish in bobnar Keith LeBlanc, oba izvrstna virtuoza, katerih reference z veliko žlico zajemajo igranje pri Rolling Stones, Satrianiju, Jeffu Becku, The Cure, Nine Inch Nails, Ministry, Depeche Mode in mnogih drugih. S prvim, katerega glavna poveznica je basiranje pri Living Colour, se je srečal pred skoraj štiridesetimi leti, vsi skupaj pa so dolga leta kot hišni bend pri kultni hip-hop-rap založbi Sugar Hill tvorili verjetno najpomembnejšo ritem sekcijo na planetu. Usoda jim je kasneje namenila selitev v London, sprovociralo pa jo je srečanje z znamenitim dub producentom, maestrom Adrianom Sherwoodom, ki je sodeloval tudi pri industrial bendih s konca osemdesetih. Poleg omenjene trojice je imel tudi funkcijo tako imenovanega mixologa v funk-elektro-noise-dub zasedbi Tackhead, ki je posnela dva albuma.

Nekje na začetku devetdesetih se je Skip McDonald vrnil h koreninam in začel snemati blues, ki je predstavljal surovo osnovo sicer žanrsko raznovrstni glasbi, v kateri je bilo slišati tudi obilico na rezine narezanega funka, gospla, soula in seveda duba. Kreativni posegi, z nenadejanimi prelomi struktur in sampli, so na novo gradili blues, združevali v unijo tradicijo in inovativnost, zaprašenost ameriškega juga s sterilnostjo londonskih dub klubov.

Komadi s koncertne plošče Wanted, Live 1996 so bili posneti istega leta na evropski turneji Little Axe, večina pa jih je na prvih dveh studijskih albumih – Slow Fuse in The Wolf That House Built. Z otožnimi orglicami in soul back vokali podprt album je izšel za založbo Blow It Hard Records, katere moto je »izdajati kvalitetno dance floor glasbo na funky strani jazza«. In poslušanje albuma je sanjsko potovanje v strastno dušo blues pevca. Nov žanr je bil definiran: ambientalni dub blues. Najboljšemu McDonaldsovemu bluesu so dodali najboljše od Sherwoodovega duba in za pet let prehiteli Mobyja, ki pa se je z albumom Play znašel ob pravem času na pravem mestu in pobral vso smetano. Komadi so inštrumentalno obarvani, besede so sekundarnega pomena. Little Axova kitara ostro seka in kot drevesa podira meje med žanri. Predelan, moderen blues za nove generacije, ki so preveč skulirane, da bi priredile koncertno atmosfero, kot so jo z divjo zabavo naredile generacije pred skoraj stoletjem.