Geffen, 2011

»Come on everybody, Smile on your brother, Everybody get together, Try to love one another right now«

Začenjamo z refrenom, ki odpira komad Territorial Pissings, besede pa so izposojene iz folk pop pesmi Let’s Get Together benda The Kingston Trio iz šestdesetih let. Neobičajno, a gre za Nirvano! Še tako skleroznim je v spominu ostala modrina ovitka z dojenčkom v vodi, ki mu je na trnek nastavljen dolar. Dolar je zelen, vsak dojenček je kot vesoljec, pravzaprav smo vsi malo zeleni. »Oh well, whatever, nevermind«. Vesoljci imajo čudna nagnjenja, da se potem, ko se navadijo repetitivno dolgočasnega življenja na Zemlji, nalezejo nekih splošnih navad in pravil. Med njimi je tudi običaj potrebe čaščenja dogodkov na okrogle obletnice. Tudi srebrnih, zlatih in diamantnih porok. Podobno stopničenje je zaslediti tudi pri nakladah plošč. Diamantno naklado na grunge potenco je dosegel tektonski glasbeni premik imenovan Nevermind, ki smo mu lanskega septembra prižgali dvajset svečk. Sicer z enoletnim zamikom, a kot nalašč za slavje ob enaindvajseti obletnici imamo na meniju koncertni album Live at Paramount. »The water is so yellow, We are healthy Radio Student«, če nekoliko parafraziramo komad Drain You.

V bistvu gre za simultano recenzijo tako zvočnega zapisa na CD-nosilcu kot vizualnega dodatka na DVD-ju. Obstajajo sicer še drugi koncertni avdio-video zapisi, Live at Reading 92 recimo, toda nobenemu izmed njih ne uspe tako pristen prikaz čiste Nirvane, njene koncertne koncentrirane doze kot Live at Paramount. Šlo je za enega zadnjih nastopov, ko Cobaina, Novoselica in Grohla še niso tretirali kot stadionske bogove. Prizorišče je bil domači teren, Seattle, Paramount Theater. 31. oktober, Halloween, predskupina Mudhoney, ki jih je le mesec prej objavljeni Nevermind, tako kot Soundgardne, Alice in Chains in Pearl Jam, katapultiral v ozvezdje grungea, katerega košček sijaja so deloma okusili tudi Melvins, Screaming Trees, Mother Love Bone in še bi lahko naštevali. Smells Like Teen Spirit, lansiran kot prvi singl, ni bil načrtovan kot hit - to je bil Come As You Are - a je duh pobegnil iz steklenice in obrnil svet tinejdžerjev na glavo. Zakotalil je težke kamne rocka, postal himna devetdesetih, Seattle pa kotel, v katerem je vrelo. Nevermind je tako rekoč čez noč, z blitzkriegom, za vedno zabrisal močno vidno mejo med mainstreamom in alternativo. Po prvencu Bleach iz leta 1989 pri založbi Sub Pop je bila največja sprememba ta, da je v bobnarsko sedlo sedel Dave Grohl. Trši zvok je albumu dodal producent Butch Vig, že od prej znan po brazdah na ploščah Killdozer, Smashing Pumpkins, kasneje pa je interveniral še pri Sonic Youth, Helmet, Muse … Končni miks Neverminda, ki je izšel pri velikanki Geffen Records, pa je napravil Andy Wallace, ki je bil še pod vplivom ravnokar končanega dela s Slayerji.

Pa se vrnimo v Paramount Theater na sold out koncert. Energični snemalci so z ročnimi kamerami lovili vse možne kote, tako od spredaj kot od zadaj, in posneli dokument za anale. Cobaina, ki zdaj nežno poje, nato pa nenadoma izbruhne v kričanje in na kolenih v jezno kitarsko soliranje. Grohlove znojne kaplje, ki se z udrihanjem po bobnih razpršijo v večen spomin, in Novoselica, ki je prevzel vlogo glasnogovorca in ugotovil, »da sta žal, kljub Halloweenu, le dva odstotka publike v kostumih, ostali pa ne, razen če niso maskirani v punk rockerje«. So pa bili  zato sami izvajalci del skoraj karnevalske podobe – Cobain s čupo na očeh v moljastem štrikanem puloverju, poskočen bosopet gigant Novoselic z nizko obešenim škrtajočim basom, levo in desno pa neutrudna, perpetuum mobile kičasta go go plesalca - fant z napisom na majici girl, dekle pa obratno. Z nekaj enostavnimi akordi, primarnim zvokom basa in udrihanjem po bobnih totalno podivjanega Grohla so sprostili na tone sproščujoče energije. Zapis odpira parodija katoliške himne Jesus Doesn’t Want Me for a Sunbeam, sicer priredba škotskega indie banda The Vaselines, sledi rasturačina sistema v nekaj komadih, ki pripelje do Smells Like Teen Spirit. Ta se začne z neobveznim funky jamom, nato pa s prvim riffom dvigne streho dvorane. Na set listi so se poleg komadov z Bleach in Nevermind našli tudi b-sides komadi Sliver, Been a Son in Aneurysm, ki so kasneje izšli na kompilaciji Incesticide, in komad Rape Me. Hitov, kot sta In Bloom in Come As You Are, ni, kar bo razočaralo le tiste, ki so konzumirali le ponudbo MTV juke boxa, ko je trojico kolesje glasbene industrije že do grla posrkalo vase. Koncert zaključuje, kot se za Halloween spodobi, skriti blatno lepljiv komad Endless, Nameless z Neverminda s skorajda neobvladljivim solom Cobaina in končno destrukcijo kitar.

Poslušati Nirvano in jo doseči. Posnetek Live at Paramount pomeni adrenalinski vrh grungea. Bili so hard, punk, nojzi in čeprav sveže popularni, še vedno v lokalnih okvirih. Igrali so, kot da bodo živeli večno. Dekor je bil popolnoma drugačen od tistega zlovešče pogrebnega v Unplugged in New York.

"A mulatto, an albino

A mosquito, my libido



A denial, a denial

A denial, a denial

A denial, a denial

A denial, a denial

A denial"