PAN, 2015

Za uvod v tokratni RŠ koncert si bomo izposodili misel kolega Tadeja Droljca iz njegove recenzije nastopa Orena Ambarchija in njegovih avstralskih kolegov The Necks pred slabimi štirimi leti v Kinu Šiška. Med drugim se mu je zapisalo, da je šlo za najtežje pričakovan koncert tistega leta, Ambarchija pa je poimenoval za najbolj »vročo robo« med glasbeniki, ki jih pri nas do takrat še nismo slišali. No, pred in po njegovem nastopu v Ljubljani smo ga pogosto lahko slišali na frekvenci Radia Študent, kar glede na količino izdanih plošč, bodisi solističnih ali v navezah z najrazličnejšimi kreativci, niti ni čudno. Bolj čudno pa se vsekakor bere dejstvo, da je plošča, ki jo bomo slišali v nadaljevanju, šele Ambarchijeva prva, ki jo je založila - na naši frekvenci in v svetu zvedave glasbe ena bolj opevanih - založba PAN. Še bolj nenavadno se na prvi pogled zdi dejstvo, da so se odločili za izdajo koncertne plošče, čeprav je po drugi strani res, da koncerti igrajo zelo pomembno vlogo v Ambarchijevem pristopu. Ne le zato ker njegova mikrotonalna glasba v polnosti zadiha v koncertnem kontekstu, pač pa tudi ker so nastavki njegovih studijskih plošč pogosto iztrgani iz živih posnetkov.

Z albumom 'Live Knots' sedaj dobimo lep vpogled v oba aspekta ustvarjanja avstralskega mojstra dronanja. Na njem sta prostor namreč dobili dve različici osrednje skladbe z enega njegovih boljših albumov 'Audience of One', ena odigrana na koncertu v Tokiu, druga na koncertu v sklopu festivala Unsound v Krakovu. Slednjega so pri britanskem The Guardianu poimenovali »Woodstock temačnega ambienta« in že kakšno desetletje velja za enega najboljših in programsko dodelanih festivalov za radovednejšo publiko, na njega pa redno vabijo največje glasbene posebneže. Nič nenavadnega torej, da se je leta 2013 na enem od prizorišč festivala znašel tudi Ambarchi.

Ob veliki količini materiala, ki ga Ambarchi objavlja v obliki albumov, in v luči njegovih raznovrstnih koncertnih pristopov z različnimi kreativci se odpira umestno vprašanje, zakaj se je zdaj odločil na eni plošči objaviti dve različici iste skladbe. Odgovor nanj pa je precej preprost – tako album 'Audience of One' kot skladba 'Knots' sta bila v mnogih recenzijah deležna velikih pohval, hkrati pa gre za skladbo, ki že s svojo strukturo naravnost kliče h koncertni interpretaciji. In ta je v koncertnem kontekstu (obakrat) precej drugačna od izvirnika. Razlog za to pa lahko pripišemo dejstvu, da zasnova skladbe izvajalcem odpira širok prostor za raziskovanje tako individualnega kot skupinskega muziciranja. Tokijska izvedba, ki jo je Ambarchi odigral skupaj z originalnim tolkalcem Joejem Talijo, v primerjavi z rafiniranim studijskim posnetkom ponudi tako rekoč golo ogrodje ali pa srž skladbe. Na tem mestu se še za hip vrnimo k recenziji kolega Droljca. V njej je zapisal, da si Ambarchi in zasedba The Necks, ob tem, da so oboji Avstralci in improvizatorji, delijo tudi podobno ustvarjalno izhodišče, saj oboji uporabljajo tako »tonalnost kot spekter«. No, skozi prizmo skladbe 'Knots' je ta podobnost med obojimi še bolj očitna zaradi Ambarchijeve strukture, ki s svojim počasnim grajenjem vrhunca izpade skoraj povsem necksovsko. Še toliko bolj v drugi, krakovski izvedbi, v kateri se jima s Talijo pridruži še priznani orkester Sinfonietta Cracovia na čelu z Eyvindom Kangom in zvočno umetnico Crys Cole. Ja, Ambarchi je skladbo 'Knots' v svoj koncertni repertoar izbral z zelo dobrim razlogom.