Sony/Epic, 2008

Aktualnim klincem in klinkam bo verjetno težko razumljivo, kako so konec sedemdesetih v takratno Jugo prihajale licenčne izdaje takrat še popularnih vinilk. Izbor diskografskih hiš je bil podoben efektu kapalke. Resnici na ljubo je bil v primerjavi s preostalo vzhodno Evropo še vedno soliden. A v primerjavi s ponudniki iz Trsta ali Gorice vseeno mizeren. Plošče so z izidi zamujale tudi po leto ali dve, če so sploh izšle.



Večina licenčne ponudbe je bila ziheraška, komercialno zastavljena. Ko se je leta 1976 v Britaniji pojavil punk, je bila stvar še posebno problematična. Mulci, ki smo takrat kupovali beograjski Đuboks, smo o punku veliko prebirali, a ga vsaj na provinci le poredko slišali. Sex Pistolsi, Ramonesi in veliko drugih punk bendov vsaj tisti čas ni doživelo licenčnega izida v Jugoslaviji.



A vendarle: prvenec The Clash je v te kraje prišel kar hitro po izidu v Angliji. Mogoče leto pozneje, kdo bi se natančno spomnil. Piscu teh besed, odraščajočem na hard rocku in glamu sedemdesetih, so s s svojim gardom »upornikov z razlogom« ponudili imenitno alternativo. Takrat so se mnogi - tudi avtor tega teksta - napalili nanje in na punk kot novo glasbeno estetiko.



Medtem ko so The Clash v Evropi dojemali kot punk band (punk radikali bi rekli, da so se po prvencu prodali), so jih v Ameriki percepirali drugače, saj so jih masovno spoznali šele leta 1982, ko je izšla plošča Combat Rock. Ta album je doživel pravo žanrsko infekcijo z vplivi rapa, funka, reggaeja in tudi novovalovskega plesnega popa, začelo se je tudi spogledovanje s stadionskim rock mainstreamom. Combat Rock je ponudil mega uspešnice, kot so Should I Stay, Or Should I Go, Rock The Casbah, Know Your Rights in druge.



Že leta 1980 se jim je na enem izmed londonskih nastopov na odru pridružil Pete Townsend, kitarist skupine The Who. Simpatije so bile obojestranske, zato jih je Townsend čez dve leti povabil, da se skupini The Who pridružijo na poslovilni turneji po Severni Ameriki. Mimogrede, sodeč po nastopih skupine v zadnjih letih ta turneja očitno še vedno traja.



Odzivi na The Clash kot support skupino The Who so bili na tej turneji različni. V Philadephii, na primer, so jih zasuli s steklenicami, medtem ko jih je v Seattlu med občinstvom pričakal kontingent fanov, ki se je oblekel v njihov takrat sveži dres code: vojaške obleke in baretke. Na Shea Stadionu, na katerem so takrat bejzbol igrali New York Mets, je The Clash (in The Who seveda) pričakalo 70.000 duš, kar je bilo za punk bend brez dvoma drugačna izkušnja od vsega, kar so doživeli predtem. Na nek način je bil ta nastop za bend tudi usoden. A o tem kasneje.



V New Yorku so The Clash, podobno kot The Who, nastopili z nadomestnim bobnarjem. Že pokojnega Keitha Moona je pri The Who zamenjal Kenny Jones, Topperja Headna, ki je imel težave s heroinom, pa je nadomestil Terry Chimes, s katerim so The Clash že sodelovali in snemali na začetku kariere. The Clash so bili ameriški publiki predstavljeni kot nova moč britanskega rocka in legenda pravi, da je bilo med nepreglednim občinstvom vsaj polovica njihovih novih ameriških fanov.



Čeprav so nastopi v funkciji predskupine lahko dvorezen meč, so The Clash priložnost dobro izkoristili. Predstavili so aktualen album Combat Rock in del repertoarja s kultnega London Calling. Z izjemo pesmi Career Oportunities so se izognili preigravanju skladb s prvenca, za katerega je založba ocenila, da je preveč punk za ameriško občinstvo. Mimogrede, Amerika je punk kot estetiko sprejela šele z uspehom Nirvane desetletje kasneje.



Četudi so The Clash nastopili na kolosalnem prizorišču in pred nepregledno publiko, samo poslušanje albuma 'Live at Shea Stadion' ne pušča takšnega vtisa. Če ne bi bilo v ozadju zvokov množice, bi koncert zlahka uvrstili v ambient manjšega kluba.



Shea Stadion je v zgodovini popularne glasbe zaznamoval marsikateri bend. Koncert The Beatles leta 1965 na tem prizorišču je pomenil ključni moment v njihovem osvajanju Amerike, Grand Funk še dandanes ohranjajo svojevrstni rekord, saj so ga leta 1971 razprodali v takrat neverjetnih 72 urah. Nastop na Shea Stadionu je po svoje zaznamoval tudi The Clash. Čeprav nastop na tem prizorišču pomeni nekakšen vrhunec skupine (predvsem komercialen), je na drugi strani tudi začetek konca zasedbe, ki je razpadla dobra tri leta kasneje.



Predvsem Strummer se je znašel v precepu zaradi lastnih prepričanj in je imel veliko zadržkov do teh stadionskih nastopov. Čeprav si je želel biti slaven in igrati v največjem bendu na svetu, si ni želel prodajati enormnih tiraž in zaslužiti veliko denarja. Predvsem pa ni želel postati produkt. Zato pa so ti koncerti dosti bolj odgovarjali drugemu avtorju v bendu Micku Jonesu, ki se je v vlogi zvezdnika bistveno bolje počutil in je v novem statusu celo užival. Razkroj med ključnima članoma benda v bližnji prihodnosti je bil neizogiben. Enako tudi kasnejši razpad skupine.



The Who in The Clash sta takrat v New Yorku nastopila dvakrat zapored. Album v živo Live at Shea Stadium je drugi večer posnel Glyn Johns, in sicer celoten 50-minutni nastop, ki obsega 15 skladb in mogočno napoved. Johns je posnel zvočni dokument svojega časa, na katerem zadnji, ampak res zadnji, veliki britanski bend The Clash zveni impresivno pred prav tako po številu impresivno publiko. Naj bo tako kot piscu teh besed poslušanje koncertne plošče The Clash v užitek tudi vam.



Pokojnemu Strummerju pa en velik poklon tam nekje. Respect.