41. Festival Druga godba, četrtič
Cankarjev dom, Vodnikova domačija in Kino Šiška, Ljubljana, 31. 5. 2025
Ko se pomlad surovo sprevrne v poletje in prične sonce trinog neusmiljeno bičati pregrete bicikliste, je hladni, poltemni Klub Cankarjevega doma dobrodošel zapik. Ni pa tako salonsko okolje brez vseh nevarnosti: sedentarni stil spremljanja glasbe nekaterim koncertom ustreza bolj in drugim manj. Zasedbi, ki je v klubu pričela sobotni, zadnji dan letošnje Druge godbe, je ta koncertni prostor vendarle povsem ustrezal. Norveški kolektiv, ki duo Mari Kvien Brunvoll in Steina Urheima združuje z improvizatorskim triom Moskus, ima sicer svoje živahne momente, a to ni njegova prevladujoča identiteta, zato ne kliče po kakšnem prehudem gibanju.
Kvintet je koncert začel s skladbo Agadeda: pomirljivo melodijo, ki se razvije v ritmično bolj razgibano in plesno obliko, ob čemer kitarska linija v kombinaciji z lagodnim tempom in mehkobo aranžmaja hitro spomni na pretekle drugogodbaške goste Kokoroko. Po subtilnejši otvoritvi je kolektiv hitro pokazal tudi bolj improvizatorske zobe. V menažeriji tolkal, ropotal, klavirja, kitare, moduliranega vokalistkinega glasu in kontrabasa so se tu in tam zasvetlikali delčki melodij, še posebej izpod tipk klaviaturistke Anje Lauvdal, a le kot del improvizirane zvočne mase in le za trenutek ali dva. Prvič se je tudi pokazala inventivnost bobnarja Hansa Hulbækma, ki je zvok iz bobnov izvabljal tudi z verigami in drugimi nepaličnimi predmeti. Kot smo lahko spoznali v nadaljevanju, pravzaprav noben član ali članica ansambla ni zaobljubljen le enemu inštrumentu ali vsaj ne njegovi konvencionalni uporabi. Kitarist Urheim poprime tudi za flavto, Brunvoll svoj vokal pogosto elektronsko modificira, da iz njega denimo nastane zavijanje vetra, bobnar uporabi tudi orglice in vrsto drugih glasbil, klaviaturistka se ne ukvarja le s klavirjem, temveč tudi z mini sintetizatorjem, kontrabasist pa pritegne tudi z vokalom, kadar seveda ne igra na kontrabas s številnimi tehnikami: nad kobilico in pod njo, z žimastim in lesenim delom loka, brez loka in z obema rokama na strunah, z bobnanjem po telesu inštrumenta in tako dalje.
Čeprav se kvintet ne boji improvizacije, so se iz kaosa nazadnje vendar vedno znova izvili sledljivi ritmi in jasne melodije, ki so ob dolgih tonih in mehkem vokalu največkrat zazvenele kot blagozvočne elegije ali hvalnice. Poleg kontrabasistovega sola, v katerem je razkazal vso svojo izvajalsko spretnost in iznajdljivost, je posebej v spominu ostal komad Nils Klim, v katerem melodija, ki bi lahko bila tudi kak skandinavski ljudski napev, premešča težo s prve na drugo dobo in tako potuje od sproščene plesnosti do bolj oglatega, srednjeveško zvenečega pasusa pa spet nazaj. Posebno veselje, ki ga prinaša koncert v živo, pa seveda izhaja tudi iz naše možnosti, da zremo neposredno v kuhinjo, v kateri glasbeniki pripravljajo svoje zvoke; pri zvočno tako raznovrstnem kolektivu, kot je bil tokratni, je to še v poseben užitek. Nastop Norvežanov je skratka docela uspel.
Iz hladu kluba smo se znova podali čez asfaltno pustinjo, vse do vrta Vodnikove domačije, kjer so nastopali Nika Prusnik in bratje Poljanec. Poljančevi bratje v zasedbo prinašajo kontrabas, harmoniko in tolkala, med katerimi imajo posebno vlogo cevasti zvonovi, vendar so skladbe ansambla osrediščene predvsem okrog močnega in nizkega glasu vokalistke. Ta je na odru zasedla osrednjo pozicijo in si tako zadala zahtevno nalogo; ne le kot glasbena izvajalka, temveč že kar kot simbol ženskih figur, ki jih vzpostavljajo njena besedila. Bratje so ji pogosto pritegnili v večglasjih, ki so nas spomnila na slovensko ljudsko ali liturgično tradicijo, njihovi inštrumenti, ki jih pogosto povezujemo s sproščenimi vižami, pa so se skorajda brez izjeme nagibali k temnejšim zvenom.
Besedila, ki jih za zasedbo piše vokalistka, vzpostavljajo predvsem ločnico med umetnim, nepristnim svetom civilizacije ter odrešujočim svetom narave in prvinskih človeških teles; narava in divjina sta v pesmih tudi nosilki svetega in svetlobe, pojmov, ki sta se v tekstih pojavljala s precejšnjo regularnostjo. V zvezi s konceptom svetega v oči in ušesa pade kombinacija nekakšnega panteizma ter krščanskih referenc, denimo v skladbi Biblijo berem ali v pesmi Sveta mati, divja mati. Ta po eni strani vzpostavlja podobo »divje« in »božanske« ženske, a se hkrati naslanja na krščanski nauk, zato ženska figura v pesmi vendarle ni samozadostna, temveč je tista, ki, citiramo, »je nosila in rodila boga«.
V jedru ustvarjalnosti skupine je vsekakor želja po resnobi, po pesniškem in glasbenem doseganju transcendence; a prav to je eden najboljših terenov za zdrs. Vključevanje že iztrošenih referenc domačih pesniških klasikov od Kosovela do Šalamuna ter drugo pesniško podobje, ki smo ga v bolj dodelani obliki prav tako že slišali ali prebrali kje drugje, sta privedli do nastopa, ki nas ni uspel prepričati o svoji pristnosti ali izjemnosti. Tudi glasbena plat projekta je trenutno bolj zbirka poskusov in eksperimentov, ki se še niso spremešali in sprijeli v prepričljivo, zvočno bogato in suvereno ustvarjalno zmes. V glavi smo denimo še vedno imeli solo norveškega kontrabasista Fredrika Luhra Dietrichsona, ob čemer so basovski pasusi Jona Poljanca zveneli le kot igranje glasbenika, ki morda svoj inštrument obvlada, a mu okvir zasedbe za zdaj ne dopušča posebne invencije in ga ne pusti dosti dlje od spremljevalne vloge. Podobna nerazigranost in odsotnost resnega raziskovanja možnosti sta zaznamovali tudi nastop drugih inštrumentalistov.
Zasedbi se glede na medijsko izpostavljenost in fenovski odziv ob koncu koncerta kljub vsemu ni treba bati za možnost prihodnjega ustvarjanja. Ni tudi izključeno, da najdejo izraz, ki bo deloval bolj avtorsko in izvežbano; le za koncert na tako prestižnem odru, kot je Druga godba, je bilo letos še prezgodaj.
Ne povsem izpolnjujoč je bil tudi naslednji sobotni koncert, ki se je odvijal v Kinu Šiška. Flèche Love, švicarsko-berberska vokalistka, je na svojem albumu Guérison uporabila široko paleto godal, klavirja, elektronskih zvokov in večglasij, rezultat pa je bil zvočno razkošna kombinacija tradicionalne melodike in R&B-ja. V nasprotju z albumom sta v Šiški izvajalko spremljala le čelist in kitarist, ki je včasih poprijel tudi za klarinet, ob čemer smo lahko ugotovili, da je manj včasih tudi samo – manj. Nekoliko so nastop popestrili občasni plesni vložki, še posebej trenutek, ko je Flèche Love glavo pokrila z ruto, na kateri je bil narisan drugačen, nekam nečloveški obraz, ter z rokami oponašala letenje ptice, morda pa tudi nebogljenost in agonijo. Naslov in koncept njenega najnovejšega albuma se namreč ukvarjata z ozdravljenjem, v zvezi s tem pa tudi s procesom preobrazbe in pobegom od preveč utesnjujočih identitet. Lahko bi rekli, da je bil koncert izveden v skladu s tem konceptom, a smo bili tudi v tem smislu deležni kar prepogostih pevkinih razmislekov, ki so se največkrat zdeli odveč; od misli, da smo vsi narejeni iz zvezdnega prahu, do rahlo pretenciozne ideje, da pevka s svojo glasbo omogoča »kolektivno ozdravljenje« človeštva ob pravkar odvijajočih se vojnih grozotah.
Lepo bi bilo, če bi lahko iz tovrstne umetniške eterike sestopili v bolj prizemljen rockovski koncert Sahre Halgan. Vendar nam je zdravstvena zla sreča preprečila, da bi lahko v kakršnemkoli smiselnem psihofizičnem stanju prisostvovali njenemu nastopu. Govori se, da so se tradicionalni inštrumenti intrigantno mešali s kitarami in starodobnimi sinti; da je bil tempo koncerta vseskozi živahen; da je bil nastop izvrsten festivalski finale; da je bilo skratka vse tako, kot smo si obetali, le da tega žal nismo tudi res doživeli.
Naša osebna dramaturgija drugogodbene sobote je tako ostala nekam antiklimaktična. Se je pa z norveškim kolektivom vsaj izvrstno začela; če k temu prištejemo vsaj še noro četrtkovo otvoritev z duom Los Sara Fontán, je tudi letos Druga godba uspela v naše glave umestiti kar nekaj novih zasedb, ki jim bomo odslej pozorno sledili in si želeli, da pridejo k nam še kdaj.
Dodaj komentar
Komentiraj