Menza pri koritu, 8. 5. 2013

Včeraj se je okviru serialke „Džez pri koritu“ v Menzi pri koritu odvil koncert švedsko-norveške naveze All Included. Ime glede na nedavnost nastanka te formacije morda ne pove veliko. Ko izvemo, da v zasedbi igra znanec Martin Küchen v družbi nekaj predstavnikov mlajše, vendar ne najmlajše skandinavske generacije, pa se perspektiva seveda spremeni. Pospremljeni s svežo izdajo „Reincarnation Of A Free Bird“ so v Menzi poskrbeli za tisto rahlo praznično vrsto večera, kjer se združijo dobra obiskanost in razpoloženost publike ter navdahnjena igra nastopajočih.

Postavitev saksofon – trobenta – pozavna – kontrabas - bobni je zagotavljala močan, polifonično bogat in ritmično brbotajoč kolektivni zvok. All Included sestavljajo glasbeniki s konkretno ozemljitvijo v zgodovini in praksi free-jazza, a v tej situaciji vsekakor ne gre za povsem „pravoverno“ fire-music stran reči. Igra je strukturirana okrog kratkih, a karakterno močnih tem, ki se raztezajo tako v himničnost pihalnih godb in zgodnejši jazz kot tudi v klezmerske vode, o čemer več kasneje. Na neki način podobno kot v Küchnovi širši zasedbi Angles Octet, a z manj glomaznim in apokaliptičnim zvokom, ki ga zamenja bolj pripravna in gibka jazzovska komornost. Temu primerno je več prostora za individualne solo polete in skorajda neopazna meandriranja ter prehode, ki razkrivajo globinsko uigranost – predvsem pa naperjenost in vero v tak način igre.

Kot je pri Küchnu pogosto, je poleg sproščenih in humornih vmesnih nagovorov z razkrivanjem naslovov skladb dogajanje obarval tudi s trpko svečanostjo. Naslovi, kot so „Airstrike“, „Dactyloscopy“ in „War In A Child“, razkrivajo njegovo kontinuirano ubadanje z  vojnimi tematikami, ki so zaznamovale tudi lansko solistično ploščo „Hellstorm“. Tudi v tem smislu All Included v sebi nosijo povezavo s protestno noto velikega deleža historičnega free-jazza, predvsem njegovim obupanim vztrajanjem pri humanosti, ki se izlije v krik in trušč ter zanosno kolektivno zvočenje.

Če smo že pri kolektivnemu zvočenju, ne moremo mimo opazne medsebojne empatije vseh članov zasedbe, ki je poskrbela za prebliske, ko so od klasično jazzovskega sosledja solističnih delov prešli v bolj neidiomatska in razpršena zvočenja enega ali dveh članov. V teh zlomih je izstopal predvsem kontrabasist Jon Rune Strøm, ki se mu je pridruževal še bobnar Tollef Østvang. Sicer pa so All Included bend, ki nikoli ni daleč od aktualnega ali impliciranega swingerskega pulza. Ta je seveda podan skozi optiko in metamorfično izkušnjo freejazzovske prakse, a se nikoli zares ne približa panritmičnemu viharju. V tem pogledu sta dinamika in dramaturgija njihove igre kar nekajkrat spomnili na zgodnjo akustično inkarnacijo Zornovega proslavljenega kvarteta Masada.

Z Masado pa jih povezuje tudi v nekaj skladbah močno izraženo nanašanje na moduse klezmerja. Seveda tu po vsej verjetnosti ne gre za vpliv Zorna, temveč za Küchnovo osebno zgodovino preigravanja klezmer godbe v zgodnejših obdobjih njegove kariere. Znotraj komada „War In A Child“ je tako približno na polovici, po „a capella“ Küchnovem uvodu ter sledečem kolektivnem drncu prišlo do preloma v tipični modalni, poltonsko spreminjajoči bobnarsko-basovski groove, na katerega so pihalci nanašali lirične ekskurze v ustrezni harmonični klimi. V takšnih delih se je na, pogojno rečeno, ritem-sekcijski podstati precej neposredno in kontrastno pokazala tudi specifična izraznost posameznih pihalcev. Med temi pa je kljub vsemu izstopal Küchen.