ARCHIVE
Kino Šiška, 15. 3. 2015
Kulisa, ki nas je ob prihodu v Šišensko katedralo pričakala na odru, je bila tudi za neutrudnega in vsega vajenega koncertnega popotnika manjše presenečenje. Razpotegnjeno filmsko platno na sredi odra, na njem pa v nadrealno okolje postavljene črno-bele podobe, je ponujalo precej drugačno koncertno ogrevalno izkušnjo, kot smo je običajno vajeni. Pred očmi se nam je odvrtel 37-minutni film Axiom, še eden v vrsti reinterpretacij idej čislanega Orwelovega romana 1984, film o obvladovanju množic, o modernem suženjstvu, razdrobljenosti, prevladi individualizma, potrošništvu, o nori družbi, v kateri je tudi norost vse bolj legitimna.
Axiom je hkrati tudi najbolj skrajni, domiselni in ambiciozni preblisk zasedbe, ki se je sredi preteklega desetletja preoblikovala v kolektiv individualnih zvočnih umetnikov. Dejanje je bilo povezano tudi z vse opaznejšim odmikom od njihovih glasbenih korenin, saj so tako kot mnogi triphopovski somišljeniki tudi Archive iskali stranpoti glasbenega izrazja, svoj jezik pa naši v čutnem progresivnem rocku. Avdiovizualni projekt Axiom, ki so ga Archive izoblikovali v preteklem letu, je v sorodu s tematsko vrednostjo predvajanega filma zaživel tudi izven njega. V črnino odeti vrhnji prostori Kina Šiška so se v duhu totalitarnih režimov svetlikali v propagandni ikonografiji Axioma ter tako podpihovali umetnost tudi izven njenega centralnega izvora.
Morda je tudi zato 37-minutna filmska izkušnja, v kateri smo imeli tu ali tam priložnost prisluhniti zvočnim vinjetam avtorskega izdelka, minila z grenkim priokusom. V prvi vrsti zato, ker smo ostali prikrajšani za živo zvočno spremljavo, torej za v živo odigrani soundtrack, ki bi nam ob njihovem prvem obisku v Sloveniji lahko predstavil različne obraze glasbenega kolektiva. Za slednje so imeli Archive prav zaradi krajšega formata filma vse možnosti in predispozicije. Razočaranje pa je bilo toliko večje, ko je bilo moč uvideti, da so bili fragmenti iz filma tudi vse, kar so nam Archive s plošče Axiom bili pripravljeni servirati na nedeljski večer.
Sedemčlanska postava na z vizualizacijami podprtem odru je svoj nastop v pretežni meri gradila na aktualni januarski plošči Restriction. Gre za prvi diskografski izdelek formacije, na katerem je moč njihovo značilno konceptualnost iskati prav v tem, da je ni. Skladbe se tako odmikajo od neke višje idejnosti in veliko raje stojijo kot samostojne enote. Ne glede na to, da je bilo skozi postavljeno dramaturgijo nastopa njihov lok zaradi manj ohlapne strukture in precej bolj artikulirane forme dokaj enostavno odčitati, pa je celotno dogajanje na odru združevala nekakšna fiktivna naracija, močno podprta z umetelno ikonografijo in koreografijo, kjer so se vloge akterjev spretno izmenjevale in so glasovi z odra odhajali prav tako hitro, kot so se na njem znašli.
Morda je bilo prav zato nekoliko nenavadno spremljati dogajanje na odru, sedemčlansko postavo ob mučenju dvoakordnih skovank, in res, novooblikovana glasba Archive v živo velikokrat zveni oholo, toliko več prav ob odsotnosti orkestralij ali poudarjenih elektronskih bravur, ki jih znajo sicer tako spretno vključevati v svojo izraznost. A prav v tovrstnih repeticijah imajo Archive priložnost izživeti zvočno idejnost, saj jedro njihovega delovanja še vedno ostaja zvok in njegova geneza. Tako so nas člani s svojim muziciranjem večkrat skušali prestavljati v polje zamaknjenosti in psihedelije in dozdevalo se je, da so kdaj zavestno preizkušali tudi sebe. Še najbolj v edinem pravem vrhuncu večera, razpotegnjeni brbotajoči elektroakustični skladbi Lights, ki je tudi zaključila dveurni koncert.
Dodaj komentar
Komentiraj