Mostovna, Nova Gorica, 18. 7. 2012

Včeraj se je na dvorišču Mostovne v Novi Gorici odvila prava hardcorovska fešta z legendarnimi newyorškimi Biohazard na čelu. V zadnjem mesecu je to že tretji HC-spektakel v tem placu, saj so pred tem klub obiskali najprej Poison Idea ter celo Suicidal Tendencies. Mogoče je prav zaradi te pestre ponudbe dveh kvalitetnih HC-špilov in prihajajoče vseslovenske metalske pijanice z imenom Metal Mania Open Air število včerajšnje publike bilo žal precej majhno, a nič ne – Biohazard niso razočarali niti v enem pogledu. Koncert je bil fantastičen!

Newyorški kvartet letos že s tretjo evropsko turnejo predstavlja album Reborn In Defiance, ki je bil vrnitveni album za originalnega kitarista, Bobbyja Hambela, hkrati pa labodji spev za basista/vokalista Evana Seinfelda, ki danes žge v odličnem bendu Attika 7. Poleg klasičnih štiklcev in nekaterih novih komadov, pa Biohazard predstavljajo predvsem novo postavo, v kateri je ključnega člana, prej omenjenega Seinfelda, zamenjal newyorški HC-veteran, Scott Roberts, ki je leta 2005 celo igral v Biohazard kot kitarist in z njimi posnel takrat njihov kao zadnji album, Means To An End.

Koncert na dvorišču Mostovne so odprli italijanski Wolf Hunt, ki so svojo vizijo newyorškega hardcora predstavili v kratki, a udarni maniri. Bend je izredno dinamičen in spominja na miks med Sick Of It All ter Madball, na slednje predvsem zaradi vseskozi norečega vokalista. In čeprav so igrali pred manj kot desetimi ljudmi, jih to niti najmanj ni oviralo. Sledila je zasedba Lock N Load, ki je žal nisem uspel poslušati zaradi intervjuja z Biohazard, ki ga boste na valovih Radia Študent slišali jutri, sem pa uspel ujeti domačine Veto, ki so izstopali več kot preveč. Veto ne igrajo HC-ja, niti metalcora. So pa hibrid vsega in še več. In to zelo dober, dinamičen in odlično zveneč hibrid. Na trenutke kot Machine Head, na trenutke kot Slipknot, morda včasih kot Heaven Shall Burn, zaradi gostujočega Valterapa pa celo kot Downset, so Veto odpičili vrhunsko odigran in izredno živahen set. Res bolje zvenijo v živo kot na CD-ju, vseeno pa bi morda namesto njih lahko nastopila kakšna, headlinerskem žanru bolj primerna zasedba. Recimo, In The Crossfire. Podobno so me hkrati navdušili in zmedli hrvaški Dryflood, ki igrajo odlično, zvenijo še enkrat bolje, ob Biohazard pa žanrsko sedejo toliko kot Josipa Lisac ob Motörhead. Zamislite predvsem zanimiv bend, ki zveni bolj kot Mutha's Day Out, Faith No More ipd. Njihovo igranje je na visokem nivoju, miks pa je včasih zmeden, a v večini primerov posrečen. Vsekakor bend, na katerega bo treba biti še bolj pozoren, saj kaže izjemen potencial.

A po štirih predskupinah in dolgi vmesni pavzi so oder s komadom Vengeance Is Mine zasedli Biohazard, tokrat s kitaristom/vokalistom Billyjem Graziadeijem na čelu, ob njem pa vedno skakajoči kitarist Bobby Hambel, zamenjava Evana Seinfelda, Scott Roberts in nečloveško dober bobnar, Danny Schuler. Maloštevilna množica je pričela z gibanjem, ki je kulminiralo v kaos, primerljiv z njihovimi nastopi davnega leta 1993 na festivalu Dynamo. Kakšna norija! Kritična točka je predvsem bil nov član, ki je zamenjal Seinfelda, a kaže, da je Scott Roberts verjetno njihova najboljša pridobitev. Tip ne samo, da zveni kot Seinfeld, kar je ob tako specifičnem vokalu res nujno, tudi igra odlično in niti malo ne stoji pri miru. Ob tako močni ritem sekciji, ki jo seveda v celoti podpira bobnar Danny Schuler, pa seveda ni Roberts edini nemirni član na odru. Pravi kaos zganja predvsem zdaj glavni frontman, Billy, katerega akrobacije, stik s publiko, igranje in petje nimata primerjave daleč naokoli. Njem ob boku frontno črto drži povratnik Bobby Hambel, ki se kot na ne vem kakšnih drogah nenehno vrti in s svojo klasično izgledajočo gibsonko izvaja tako odlične Biohazard riffe kot njegove, za HC netipične solaže. Potem pa setlista: nekaj novih komadov iz plošče Reborn In Defiance, med drugim pa tudi stare in ustaljene klasike tipa Urban Discipline, Down For Life, Shades Of Grey, nepričakovan Victory, nujni Tales From The Hardside ter iz ne vem katerega kota potegnjen spregledani hit iz albuma State Of The World Address, Each Day. Šus v glavo! Za zaključek seveda še Punishment in Hold My Own in ena ura je minila kot bi pomežiknil. Škoda, ker je bila zgolj ena ura, a vseeno je bend dal toliko od sebe, da ni bilo človeka, ki bi šov zapustil brez zadovoljnega izraza na obrazu. Publika je namreč tudi dala vse od sebe – skakanje čez ograjo, norenje po odru, neprestani circle-pit in skratka, eno samo valovanje hardcorovsko oblečenega življa iz vseh vetrov.

Biohazard za naslednje leto obljubljajo nov album, prav tako pa tudi vrnitev v Slovenijo – v vsakem slučaju si drznem reči, da jih bom čakal na mestu zločina.