Ferrara, Italija, 19. 7. 2012

(foto: Igor Pavkovič)

Vest o nastopu indie-folk zasedbe Bon Iver v Ferrari je bila znana že več mesecev. Koncert je bil predviden na glavnem trgu tega zgodovinskega italijanskega mesta. Potem pa je streslo. Potres. Mesto in širša okolica je občutila moč narave, posledice pa so bile nekaj mrtvih, nekaj zrušenih in veliko poškodovanih stavb. Tudi v starem mestnem jedru. Poškodbe so sicer za silo odstranjene, vidna pa so opozorila in ograjena območja. Ravno zaradi tega so organizatorji koncert prestavili na obrobje mesta, na manjši nogometni stadion. Mogoče manj romantičen plac, a je bilo zato zaradi travnate podlage bistveno manj vroče, kot bi bilo mogoče na kamniti podlagi v starem mestnem jedru. So pa odsotnost hude vročine nadomestili številni komarji.

Atmosfera v mestu ni dala slutiti, da se bo zvečer kaj dogajalo. Nasprotno, bilo je precej pusto. Mogoče tudi zaradi sieste. A vendarle se je na lokaciji igrišča do nastopa predvozačev Poliça zbralo zavidljivo število poslušalcev. Takole čez prst bi rekel da za ene naše Križanke, cca. 4 tisoč ljudi. Kar ni malo, glede na specifičen glasbeni izraz Bon Iverja. Kar se tiče predskupine Poliça kakšnega posebnega vtisa name ni naredila. Poznal sem jo le po imenu, zanimivi pa so bili mogoče v tem, da poskušajo v živo ustvariti nekakšen »morčibovski« groove s pomočjo basa, dveh bobnov in pevko. Obstaja pa tudi konkretna povezava z Bon Iverjem, saj celotna ritem sekcija Poliçe igra z njimi.

Točno ob 21.45 so na oder v temi prišli člani zasedbe Bon Iver. Kar devet jih je, med njimi dva bobnarja in Justin Vernon kot nedvomni šef, glavni avtor ekipe. Oder skromne srednje velikosti, iz višine obdan z visečimi ribiškimi mrežami se je ob prvih zvokih skladbe Perth in fantastično naštimanih odrskih luči spremenil v svetišče, na katerem je bilo potrebno slišati vsak ton, vsak udarec, izdih oboe, saksofona, pozavne... Ne spomnim se, da bi bilo med publiko na koncertu na prostem kdaj tako tiho. Nobenega čebljanja, nobenega smeha, nepotrebnega hrupa. Zgolj pozorno poslušanje. In to glasba Bon Iverja nedvomno zahteva. Atmosferični aranžmaji, sloji majhnih detajlov, veliko je teh drobnih stvari, kar jih dela posebne, vključno s falsetom Justina Vernona, ob katerem so me nekajkrat spreleteli mravljinci misleč, da gledam reinkarnacijo Jeffa Buckleya. Tudi on je zmogel zaiti tako globoko v dušo.

Po koncu pesmi del ekipe menja svoje vloge in instrumente. Sledi čudovita Wisconsin, za njo krhka Michicante. Ko je v četrto butnil s Towers, me je že zaskrbelo, da bo ves jekleni repertoar sprašil že v uvodu nastopa. Krasni vokali na solidnem zvočnem sistemu so dvigovali dlake in tudi sicer se je slišalo skoraj tako kot na plošči. Tudi po dolžini, kar mi ni bilo preveč všeč. Sama struktura pesmi in čvrsta, uigrana skupina namreč dopušča tudi prostor za improvizacijo in krajše jamminge. Prva izjema, ki je odstopala od zvočne podobe s plošče je bila Skinny Love, z malce preoblikovanimi instrumentalnimi in vokalnimi aranžmaji. Prvi vrhunec nastopa Bon Iverja. Drugi se je zgodil kmalu zatem, ko se je bend umaknil iz odra. Na njem je ostal le Justin Vernon, ki je sam s kitaro odpel pesem re:Stacks. In spet mi je skozi misli prišel pokojni Jeff Buckley. Po koncu pesmi je bend ponovno prišel na oder in odigral še tri pesmi: Calgary, Lisbon in Beth/Rest. Prvega dela, ki je trajal prekratko uro in četrt, je bilo konec.

Občinstvo je v navdušenju bend priklicalo nazaj, vendar je bilo veselje kratkega roka, saj so Bon Iver odigrali le še dve pesmi: The Wolves (Act I and II) ter For Emma, s katero so zaokrožili svoj nastop v Ferrari. Bon Iver so se predstavili kot izjemna zasedba, ki je v tem trenutku mogoče celo na svojem avtorskem in izvedbenem vrhuncu. Pogrešal pa sem kanček nepredvidljivosti. Bil je lep večer v Ferrari.