Virmaše pri Škofji Loki, 25. 8. 2022

Pravijo, da na mladih svet stoji, kar lahko trdimo tudi v kontekstu recenziranja novega manjšega metal festivala, imenovanega Črna Loka, ki se je odvijal prejšnji četrtek in petek v Virmašah pri Škofji Loki. Organizirala ga je namreč ekipa mladih metal entuziastov, ki jih večinoma lahko srečate kot delovno silo na metalskih koncertih v Kranju in Ljubljani.

Kot smo že omenili v julijski recenziji festivala Metaljot Raspaljot, ima slovenska scena poleg festivala MetalDays tudi močno in dolgo tradicijo manjših, lokalnih metal festov. Dolgo je to tradicijo na metalskem področju utelešala predvsem komenska Metal Manija, zadnja leta pa predvsem primorska Črna Šagra in štajerski Metaljot Raspaljot. Ako je moč sklepati po videnem, pa bi to tradicijo utegnila kmalu nadaljevati tudi Črna Loka.

Čeprav se je festival odvijal v četrtek in petek, smo zaradi drugih obveznosti petkov del festivala žal izpustili, zato ne boste slišali recenzije petkovega nastopa domačih zasedb Ghost of Veronica, Srd, Sovrag, Daimona in čeških headlinerjev Inferno. Predstavili pa bomo nastop slovenskih Sober Assault in Ways of a Heretic, nemških Firtan in avstrijskih Harakiri for the Sky. Poleg tega pa se bomo v recenziji dotaknili tudi drznega premisleka, zakaj bi lahko že po prvem dnevu oziroma po enem samem dnevu sklepali, da črno ožarjen festival čaka svetla prihodnost. Pa začnimo kar s tem.

Število ljudi, ki je obiskalo festival, je, po grobih ocenah in nekaj pogovorih z organizatorji, kljub pozni festivalski sezoni doseglo okrog tristo. Obiskovalci so bili, vsaj po odzivih, zabeleženih na družbenih omrežjih in na znamenitem spletnem stičišču slovenskih metalcev, forumu webzina Paranoid, zelo navdušeni. Najprej so pohvalili lokacijo, gozd ob vasi Virmaše. Do tega črnega gozda namreč vodijo dobro vzdrževane prometne poti, sama lokacija pa ni daleč niti od Kranja niti od Ljubljane. Kamp ponuja dovolj sence, da lahko mirno prespite boj z mačkom in se pripravite na drugi dan metaliziranja. Sredi gozda stoji jasa, na kateri je kraljeval oder, ki bi lahko bil rahlo manjši brat drugega odra festivala MetalDays. To pomeni, da je bil še vedno precej velik, kot bomo slišali, pa je poskrbel za vso infrastrukturo, ki jo bendi za nastope potrebujejo. Ograje okrog koncertnega prizorišča so bile prekrite s črnim filcem, skrivale pa so prizorišče, ki je imelo precej dobro ponudbo pijač in hrane z dokaj prijetnimi cenami, kolikor je to v teh časih sploh mogoče. Poleg tega je fest poskrbel tudi za uradno prodajalno bendovskega in festivalskega mercha ter svojevrsten piknik plac, kjer smo lahko počili utrujeno telo, ki je pred tem izgubilo boj bodisi s headbanganjem bodisi s popivanjem. Za civilizirano praznjenje mehurja je bilo poskrbljeno, saj je bilo WC-jev kar nekaj, prav tako pa so za morebitne zdravstvene težave skrbeli tudi prisotni medicinci.

Zakaj poudarjamo vse to? Ker glede na pretekle festivalske dogodke v Sloveniji tega nismo bili vajeni videti že v njihovi prvi ediciji. Običajno je ta rezervirana za preizkušnje in predvsem delanje napak ter poznejšo konstruktivno refleksijo, ki rezultira v boljši izvedbi. Ekipa Črne Loke si tega ni privoščila. V profesionalno organizacijo so šli na vse ali nič. In v vseh pogledih bili zmagoviti. Le za naslednjič naj, če se le da, poskrbijo še, da bo na prizorišču moč dostopati tudi do tekoče vode.

Po eni strani se zdi taka recenzija dogodka eno krepko lezenje v rit, a je v resnici bolj namenjeno temu, da poslušalcem dá vedeti, da je tudi v Sloveniji, kjer smo predvidoma takoj usmerjeni v pričakovanje predvsem neuspeha, možna zgodba o uspehu. To naj bo spodbuda tako organizatorjem dotičnega festivala kot vsem tistim, ki se bodo morda v svojem kraju usmerili v podobno početje. Torej, če imate željo kaj narediti, dragi poslušalci, dajte – ker se da! Zdaj pa bodi tega dela recenzije dovolj. Usmerimo se še v glasbeno sliko prvega dne Črne Loke.

Oder so najprej odprli in s tem krstili festival dolenjski novodobni thrasherji Sober Assault, ki pa so – ironično! – na tem dogodku odigrali svoj zadnji nastop. Kvartet, ki je bil za koncert tudi tokrat več kot pripravljen, je odigral kar dolg set, s katerim je predstavil svoj edini album Heralds Of The Disclaimed. Pri tem niso zavili v patetiko odrskega razglabljanja, zakaj jih več ne bo, temveč so poskrbeli, da si bodo ljudje lažje zapomnili, kakšen bend so bili. Že tukaj pa se je pokazala še ena stvar, ki smo jo pozabili omeniti ob opisu pozitivnih točk festivala. Zelo dober zvok. To ni nekaj, kar je samoumevno na festivalih, sploh pa se redkokdaj zgodi, da ima festival dober zvok ves čas.

A dober zvok in še boljši nastop je kratka recenzija koncerta sevniških blackmetalcev Ways of a Heretic, ki so nastopili namesto osrednjeslovenskih death metal progresivcev Siderean, ki so podlegli bolezni. Štajersko-posavski black metal kvintet je zasedel mesto na festivalu dobesedno tik pred zdajci, a delovalo je, kot bi se na nastop pripravljali že kar nekaj časa. Odigrali so predvsem material s svojega studijskega prvenca In The Candlelight, pri tem pa poskrbeli za to, da je črni plamen black metala močno gorel v srcih prisotnih, ki so prišli ne samo iz Slovenije, temveč tudi iz Nemčije, Avstrije, Italije in celo z Nizozemske. Spet plus za organizacijo, ki se je očitno izkazala še na oglaševalskem področju. Ozadje, ki ga je za odrom tvoril gozd, je bila super kulisa bendu, ki v vseh pogledih zveni predvsem kot kanadski Panzerfaust ali pa Marduk in katerega najmočnejši atribut po mnenju recenzenta predstavlja predvsem brutalno zveneč vokalist, čigar kriki so utelešenje vseh peklenskih demonov. Vsaka čast njega glasilkam!

Sledili so Nemci Firtan, ki so nastopili z enim članom manj, a glasba zaradi tega ni nič kaj pretirano trpela. Njihov black metal gradi na izročilu melodike in folklornih prijemov, kar poudarja tudi občasna violina, ki se je zelo dobro slišala. Morda malce predolg nastop je vseeno ponudil kar nekaj dinamike, saj so predstavili material s treh studijskih dolgometražcev, s poudarkom na zadnjih dveh, Okeanos in Marter.

Okrog desete večerne ure so kot headlinerji prvega dne festivala nastopili avstrijski Harakiri for the Sky, ki so Slovenijo pred tem obiskali že nekajkrat. Kvintet še zmeraj predstavlja odlični aktualni album Mære, ki je lani izšel pri AOP Records, pri kateri domujejo tudi prej predstavljeni Firtan. A Harakiri for the Sky so še bolj melodični in njihov postblack metal spominja bolj na kakšne švedske melodeath zvarke, ki jih okrona dokaj trpeče petje vokalista J. J.-ja. Takšna glasba je popolnoma navdušila številčno publiko, sam bend pa je vse svoje odrske izkušnje, kvalitetno glasbo s kar petih studijskih albumov in zelo dober »lightshow« združil v vrhunsko koncertno izkušnjo. Edino, kar bi jim lahko očitali, je malce predolg nastop.

Če lahko sodimo zgolj po enem dnevu in po tem, kar je bilo povedano o drugem, smo prepričani, da festival Črna Loka, vsaj kar zadeva organizacijo, čaka svetla prihodnost. V vsakem slučaju pa je dogodek skupaj s festivalom Breka Fest, ki se je odvijal skorajda v istem času v Prekmurju, predstavil lep zaključek poletnega festivalskega obdobja v Sloveniji in nas pripravil na bogato koncertno jesen, ki nas čaka.