Kino Šiška, 10. 6. 2015

 

Tistega aprila v letu 2010, ko je Deaconov Dan prvič obiskal prestolnico, je v zraku vladala neka druga napetost. To je bil čas, ko so v Ljubljano še priložnostno kapljali prvoborci indie srenje in je vsak obisk obljubljal svojevrstno doživetje, stik z naslovnicami omiljene glasbene publikacije in nenazadnje stik s svetom izven zaslonov malih mobilnih naprav. Leta 2015 je slika nekoliko obrnjena. Vsega vajeno koncertno občinstvo je pogovorne fraze “a veš, kdo pride?”, začelo nadomeščati s “spet pride” in tudi zato je Danova tretja vrnitev tokrat minila precej neopazno. Drži, vsak, ki je kdaj obiskal koncert Dana Deacona, bo znal povedati, da so njegovi nastopi nadvse nenavadna izkušnja, učbeniška ura animiranja množic in kotel nore zabave. Pa tudi to, da so koncerti v svoji spontanosti skozi ponovitve postali predvidljivi in je na sredin večer tako vsakdo pri sebi vedel, ali je nanj pripravljen. Tudi zato se je v Šiškino Komuno tokrat zgrnilo približno sto obiskovalcev, nekakšno jedro Deaconovih slovenskih privržencev, ki izkušnje niso bili pripravljeni zamuditi za nobeno ceno. Že pred nastopom jih je bilo moč zapaziti med razpredanjem o tem, kdo bo tokrat Danovo žrtveno jagnje, ki bo prvi zaplesal bojni ples.

Večer se je odvil v spretnem dramaturškem loku. Uvodna nastopa predsidračev Casperelectronics in Wume sta vsak po svoje izrisovala dve plati Deaconovega ustvarjalnega jaza. Če je Casperelectronics, ameriški zvočni umetnik, ki ga bo v juniju moč v živo preizkusiti na različnih lokacijah po Sloveniji, v svojem nastopu raziskoval polje hrupa skozi plastenje repetativnih ritmičnih pulzov, ki so radi eskalirali v zgoščeni zmesi pritlehnih zvokov, je baltimorški dvojec Wume predstavljal Danovo ekspresivno plat in ljubezen do sintetizatorskih melodij. Ritmika je bila tudi sicer osrednji gradnik sredinega večera. Če je Casperelectronics ritmične tone izrabljal za ponazoritev zvočnih impresij samo zato, da bi jih lahko skozi narativo nastopa iz zvočnega spektra še bolj slikovito zradiral, je dvojcu Wume ritmika služila za vzpostavljanje hipnotične repetativnosti, na katero sta lahko nizala različne dovtipe iz glasbene zgodovine, med drugim tudi v navezavi s krautrockom in new wavom.

Ko je malo pred enajsto uro skupaj s svojim tolkalnim spremljevalcem na oder stopil Dan Deacon, smo se lahko prepričali, da njegova ritmična izraba vseskozi sloni nekje vmes. Deacon obožuje hipnotičnost, ki jo rad poudarja skozi repeticijo primitivne ritmike skoraj tako, kot ljubi modificiranje in izmaličenje zvoka, ki ga izvablja iz svojih analognih efektov. Tudi v svojem tretjem nastopu v Ljubljani je bila v prvi plan potisnjena zabava ob glasbi, značilno animatorstvo, polno najrazličnejših norčij. Tako smo obiskovalci s highfivanjem gradili zid ljubezni, posnemali gibe vodij skupin, plesali v krogu, pošiljali poljube ali osebo ob sebi držali za glavo. Pri dodeljevanju nalog je bil Dan prav tako spontan kot občinstvo, ki je njegovim nalogam glasno aplaudiralo. Učinek slednjih se je kazal predvsem v tem, da smo skozi nastop postajali vse bolj dojemljivi tudi za glasbo, ki jo je tokrat spremljala skrbno načrtovana svetlobna podlaga. Zmes analogne elektronike in žive ritmike je nudila zanimivo zvočno komplementarnost, sintezo, ki je pogosto zvenela kot eno. V trinajstih kompozicijah nas je Dan Deacon popeljal skozi najboljše trenutke aktualne plošče Gliss Riffer, presežke pa nizal predvsem v epskih kompozicijah, kot sta Wham City in tridelno dejanje USA, nikakor pa ni umanjkala niti himna The Crystal Cat. Ob koncu smo od Dana lahko izvedeli, da je bil tokratni nastop daleč najljubši na celotni turneji in to brez bullshita.